Govorica in račun

Sporočilo minulega referenduma o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je tole: v Sloveniji ni mogoče sobivati v vzdušju tolerance in na modernem izhodišču enakosti v človekovih pravicah. Zdaj se nam ni več treba pogovarjati o vsebini sprememb zakona, kajti prvič je ura že odbila polnoč, drugič pa se napadalci na zakon že med kampanjo niso pogovarjali o vsebini zakona, temveč so okrog njega pozidali politično trdnjavo. Iz nje bo v prihodnje mogoče početi vse, kar bo velevala politična potreba: lahko se bo branilo dom in varovalo mater, lahko se bo sklicevalo na slovensko kri in se branilo pred turškimi muslimanskimi vpadi, ki so zdaj zamaskirani v dolgih kolonah sirskih beguncev. Logika sporočila gre takole: kužni subjekt se bo menjal, trdnjava pa bo ostala čvrsto utemeljena na slovenski zemlji.

Zdaj se bomo torej bolj kot o tehnični vsebini morali pogovarjati o kontekstih. Včeraj so namreč kalcinirali na obrambnih zidovih svete trdnjave. Muslimanom, sirskim beguncem, istospolno usmerjenim je sledil zažig knjige o Milanu Kučanu pred njegovo hišo. Tu je radikalno treba potegniti črto.

Tudi človeka, s katerim se nikoli ne strinjamo, je treba v takih situacijah vzeti v bran. Slovenija, ki jo zastopa veljavna ustava, je zgrajena na načelih tolerance, sobivanja različno mislečih ljudi različnih prepričanj in ver, katerih svoboda je zamejena s svobodo drugih.

Simbolna gesta zažiganja knjige, ki je v bistvu simbolno izražena želja po zažiganju človeka, je radikalno izpeljana logika govorice, ki je zgrešila Besedo, se oprijela nove slovnice in postala Klempererjeva LTI, Lingua Tertii Imperii. V tej govorici človek postaja nič in narod vse, tam se začne govoriti o ogroženosti, varnosti in kazenskih ekspedicijah, o obrambi domovine in o tistih, ki jim je treba dati ricinusa.

Ko je nekdo zagovornike tega zakona v negativnem in zavržnem označil za promotorje ateizma, je vstopil v logiko, ki mu bo na koncu izdala račun. Takrat se bo kot vedno skliceval na dialog.