Tiskane izdaje
Okoli sto grajskih stavb in grajskih razvalin v zadnjih letih hitro propada, v prihodnjih letih bodo po mnenju nekaterih strokovnjakov v glavnem le še razvaline. Ustavilo se je tudi prenavljanje državnih grajskih stavb z evropskim denarjem, trenutno se obnavljajo samo grajske stavbe v zasebni lasti, na primer Lemberg, Švarcenštajn, Črnelo, Vinica.
Že leta 1974 je bil objavljen seznam petdesetih kulturnozgodovinsko najpomembnejših slovenskih gradov, ki ga je izdelal takrat vodilni slovenski kastelolog dr. Ivan Komelj. Po sprejetju nove zakonodaje leta 1999 so status kulturnega spomenika državnega pomena priznali samo eni tretjini gradov s tega seznama, druge pa so brez posebnih pojasnil izbrisali.
Slovenija je opredelila sedanjo EU programsko obdobje vlaganja v ohranjanje in revitalizacijo (tudi ekonomizacijo) kulturne dediščine kot nepomembno, torej neprioritetno. Država je iz proračuna za ohranjanje dediščine leta 2015 namenila petnajstkrat manj sredstev kot pred desetimi leti.
Ampak, država nikoli ni imela jasne strategije za privatizacijo grajskih stavb. Okoli 60 grajskih stavb (predvsem manjših dvorcev) je bilo v zasebnih rokah že pred letom 1990, saj jih po letu 1945 niso nacionalizirali. Okoli 40 grajskih stavb je na različne načine prešlo iz splošnega ljudskega premoženja v zasebno last po letu 1990.
Država je nekatere od teh stavb – ko jih je podržavila – prodala zasebnikom, v zadnjih letih pa naj bi načrtno prodala okoli 20 večjih grajskih stavb, a ji to, razen v primeru dvorca Socka pri Vojniku, ni uspelo. Denar in čas, ki sta bila vložena v projekt prodaje državnih gradov, sta izgubljena, in pri tem nobena državna institucija ali državni uradnik za to ni pripravljen prevzeti odgovornosti, kot je prepričan kastelolog Igor Sapač.
veliki absurdi se skrivajo v aktualnih državnih dokumentih, da je na primer najbolj potrebno narediti parkirišče ob gradu Socerb, prenoviti pristavo gradu Snežnik ali narediti novo stekleno streho nad dvoriščem mariborskega gradu.
Zlahka se strinjamo s Sapačem, da se nam je pri vrednotenju kulturne dediščine pokvaril kompas. Saj ne bi bilo treba namenjati obnovam astronomskih vsot, vsaj v nekaterih primerih bi bilo dovolj, da bi denar namenili za zaposlitev upravnika na posameznem pomembnem gradu, ki bi potem opravljal tudi najnujnejša vzdrževalna dela in odpiral stavbo obiskovalcem. Finančno podporo bi lahko namenili tudi vsem tistim zasebnikom, ki skrbno obnavljajo nacionalno pomembne grajske objekte, če bi ugotovili, da sledijo konzervatorskim smernicam.
Ne, država dela vse za to, da bi zasebni lastniki čim prej opustili misel na obnovo grajskih stavb. V zadnjih letih jim ne pomaga več niti s konservatorskimi programi. No, gradovi na slovenskih tleh so očitna pomota. Morda pa bodo le ostali kozolci, kašče in mlini.
