Grenka resnica

Afera z ilegalno proizvodnjo in prodajo pripravka za uničevanje čebeljega zajedavca, za katero so s svojim poročilom o že pred meseci razkrinkanem podjetniku-čebelarju z Vrhnike poskrbeli inšpektorji uprave za varno hrano, zagotovo ni potrditev dobrega in usklajenega dela nadzornih služb v državi, ki želi tudi z dvigom zaupanja v doma pridelano hrano dati pospešek njeni izdatnejši pridelavi.

Potem ko smo skorajda že pozabili, da so v vročem juliju organi nadzora skupaj z organi pregona prečesali domovanje vrhniškega »izumitelja« najbolj učinkovitega zdravila za varozo, ki je čebelarjem uničevala marljivi zarod, in za katerega so že leta (ne)uradno vedeli ne le v čebelarski srenji ampak tudi v nadzorni veterinarski službi in vsaj kakšno leto tudi na ministrstvu, saj so jih na to opozarjali iz osrednje čebelarske organizacije, se je zgodil veliki pok. Javnosti posredovano (s)poročilo – izsiljeno ali ne zaradi novinarske vztrajnosti, da predstavijo epilog poletne akcije – je v podrobnostih razkrilo ugotovitve inšpektorjev in kdaj natančno so potekala vzorčenja, analize. Vse lepo in prav, če ga ne bi pospremile »žive« izjave prve inšpektorice z uprave za varno hrano, ki je v zanosu predstavljanja uspešno opravljenega dela vesoljni Sloveniji sporočala tudi, da je kar tretjina medu na trgu lahko oporečna in zdravju škodljiva. Ker je omenjeni proizvajalec in prodajalec spornega pripravka tega pač poslal na tolikšno število naslovov. Kako, ko pa v poročilu piše, da v medu uporabnikov nedovoljenega zvarka niso odkrili ostankov prepovedanih snovi? Da je prehitela samo sebe in bila milo rečeno nespretna v komuniciranju, s katerim je prst uperjala v čebelarje in njihovo zvezo, nam skušajo pojasnjevati zdaj z ministrstva in uprave za varno hrano, kjer se trudijo sprati madež, ki je padel na delo vseh 10.000 slovenskih čebelarjev. Pa tudi na delo same inštitucije, v kateri je zaposlena.

Kako sicer pojasniti molk, v katerega so se sprva zavili tako na upravi za varno hrano kot na ministrstvu, ko odgovorni niso zmogli odgovoriti na vprašanja, kot, denimo, zakaj je poročilo z ugotovitvami julijskega inšpekcijskega nadzora objavljeno šele zdaj; kaj je delala veterinarska inšpekcija zadnja leta, da je proizvodnja in distribucija nelegalnega pripravka lahko kljub vsem opozorilom in trkanju na vrata odgovornih, da naj ukrepajo, potekala neovirano. In nenazadnje, kako lahko ob taki odzivnosti sploh še zaupamo v delovanje inštitucije, za katero so ob njeni ustanovitvi z združevanjem nadzornih služb v okviru ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in pehrano zagotavljali, da bo delovala kot dobro utečen stroj. Za koga že?

Drži, da je sedanji direktor uprave na tem mestu šele od marca letos in da je marsikaj od tega, kar deluje, kot pač deluje v tem sistemu, podedoval od predhodnice. Drži tudi, da slabosti, ki izvirajo iz dolgoletnega obvladovanja te scene, ni mogoče čez noč odpraviti. Če sploh ob vseh zakulisnih igrah, zaradi katerih je ob televizijskem nastopaštvu prve inšpektorice zdaj na silno tanki nitki obviselo tudi vse, za kar so si ob promoviranju slovenske hrane doslej prizadevali na ministrstvu.