Tiskane izdaje
Sredozemlje je že dolgo prizorišče velikega zločina proti človeštvu, ki ga z roko v roki režirajo evropska (proti)priseljenska politika, vse hujše bližnjevzhodne vojne in mrhovinarski prekupčevalci z ljudmi, ki jim trenutne geostrateške razmere v regiji omogočajo bajne zaslužke in nično tveganje.
Uradni Bruselj je skupaj z večino svojih članic v zadnjem desetletju, ko se je začelo število priseljencev, beguncev in prosilcev za azil skokovito povečevati, v svojem slogu gledal stran. Namesto da bi Evropska unija probleme reševala, jih je z uvedbo tako imenovanega drugega dublinskega sporazuma, ki zahteva, da se morajo nezakoniti priseljenci vrniti v državo prihoda v EU, torej večinoma v Grčijo, Italijo, Španijo in Malto, še zaostrila. Rasli so zidovi, bodeče žice, lajali so nemški ovčarji. Žrtve domačih in globalnih konfliktov na paničnem begu v životarjenje pa so umirale.
Najprej posamično, potem v skupinah, zdaj množično.
Da, ko se Sredozemlje malo segreje in ko se nebo zjasni, se pred našimi očmi - pred ostanki naše vesti - odpre množično grobišče. Vanj izginjajo ljudje, ki za Evropo nimajo ne imen ne obrazov. Vanj izginjajo ljudje, ki so dvojne žrtve vseh napak in zablod človeštva. Vanj izginjajo ljudje, ki so tik pred svojim zadnjim korakom v smrt vrhunske »stranke« na pogorišče iluzij razrasle se tihotapske mafije. Ta jih namenoma pušča na milost in nemilost morju, zmanjšanim obalnim stražam in razpadlim ladjam.
Predvidljive tragedije bi bilo z malo politične volje, empatije in človečnosti mogoče preprečiti. To, kar se v zadnjih tednih (več mesecev in let) dogaja v Sredozemlju, nikakor niso nesreče ali izjeme, ki potrjujejo pravilo. To je sistem!
