Grobišče sveta

Dve Sirki v srednjih letih sta neutolažljivo jokali. Njuno ihtenje je odmevalo pusti grški vasici v zaledju mesta Mitilini na otoku Lezbosu. Moški mrkih in težkih obrazov so molčali in kadili. Nihče ni govoril. Pred buldožerjem je s cigareto v roki stal starejši domačin v delavski obleki, ki se je vidno dolgočasil. Čakal je, da se pogreb konča in bo lahko odšel domov. Njegova služba ni prijetna, a je že nekaj časa rutinska.

Oblasti na tretjem največjem grškem otoku so bile lani jeseni primorane najti lokacijo za novo pokopališče. Staro, ki leži na griču sredi mesta, se je napolnilo. Bilo je polno begunskih, v skrajne kotičke potisnjenih grobov. Številni so bili neoznačeni. Ali pa je na njih v ledenem, morilsko hladnem tonu pisalo: Afganistanec 1 … Afganistanec 2 … Afganistanec 5.

Lani poleti in jeseni, ko je na otok vsak dan priplulo po pet in več tisoč beguncev, je zmanjkalo prostora tudi v lokalni mrtvašnici. Trupla beguncev so ta čas shranjevali v hladilnicah in tovornjakih po vsem otoku, sicer pradomovini poezije.

Pritisk na lokalne oblasti je bil silovit. Na tvegani morski poti s turških obal do Lezbosa je leta 2015 umrlo približno 350 beguncev in migrantov. V celotnem Sredozemlju je v velikem zločinu proti človečnosti lani umrlo več kot 2500 ljudi. Od leta 2000 skoraj 24.000.

Primerno lokacijo za pokopališče so našli daleč stran od občutljivih oči turistov in tudi od oči vsega naveličanih domačinov, ki so se sami spopadali z veliko humanitarno krizo in Evropi dajali lekcijo iz humanizma.

Novo pokopališče, ki leži v neposredni bližini vojaškega, je ločeno na dva dela. Prvi je namenjen domačinom, drugi, odmaknjen kakih sto metrov in obdan z ograjo, zgolj beguncem. Prvi je urejen in dostojanstven. Drugi je industrijski, in čeprav je nov, zapuščen.

Nad svežimi grobovi je sredi arktično mrzle egejske zime pihal oster veter, ki je rezal v kosti. Počasi je padal mrak. Težko sivo nebo je grozilo s še eno snežno nočjo in smrtno nevarno razburkanim morjem, ki je januarja množično jemalo begunska življenja. V letošnjem prvem mesecu je na poti proti grškim otokom umrlo okoli štiristo ljudi. Skoraj toliko kot v vsem preteklem letu.

Sirske ženske so v krču bolečine odšle proti avtomobilom. Njihov glas­ni jok je odmeval daleč naokoli. Ko so žalujoči odšli, sem se sprehodil po pokopališču. Na svežih grobovih, bolj kupih lepljive rjave zemlje, so bila imena ljudi, ki so umrli na poti proti odrešitvi. Proti obljubljeni deželi. Ime, priimek, letnica rojstva in dan smrti. Na begu iz vojn je uboge ljudi sredi morja ubila sprega tihotapcev in evropske protiprisel­jenske in protimigrantske politike. Namesto da bi ponje poslali ladje in trajekte, smo jih poslali v tovarno smrti. Namesto da bi storili vse za končanje najhujšega konflikta našega časa, smo izbrisali zgodovinski spomin. Namesto da bi se do zadnjega borili za ostanke humanizma, smo se predali političnemu oportunizmu in diktaturi malih nacionalizmov.

Ti ljudje so umrli sredi evropske vojne proti beguncem. Umrli so pred našimi, široko zaprtimi očmi. Umrli so sredi evropske vojne proti beguncem, ki iz dneva v dan bolj spominja na neke druge čase. Čase neke druge, a očitno ne preveč drugačne Evrope.

Vsaj desetina grobov ni bila označena. Neznane žrtve velikega zločina proti človečnosti, ki že več let poteka v Sredozemlju. Z našo privolitvijo. Z našim molkom. Z našim sodelovanjem. Tisti dan je lastnik buldožerja izkopal štiri nove grobove. Eden je bil precej manjši od drugih treh. Vanj so položili otroka.

***

Boštjan Videmšek je med nominiranci za evropsko novinarsko nagrado, ki jo bodo aprila podelili v Pragi, in sicer z zgodbo Oda radosti na makedonsko-grški meji.