Tiskane izdaje
Trupla, ranjeni, kriki, panika, šok; takojšnja travma, ki se bo zažrla v francosko in evropsko dušo. V ranjeno dušo, ki se je v globokem območju udobja še predvčerajšnjim, kako daleč je že ta dan, zdela nedotakljiva.
Zdaj ni več tako. Ne more, ne sme biti več tako. Dokončno smo, vsi skupaj, vstopili v stanje stalnih izrednih razmer. To je nova … nora normalnost, v kateri bo pomemben čisto vsak korak, ki ga bomo naredili. Čisto vsaka beseda, ki jo bomo izrekli, napisali in, tudi, zadržali.
Hladnokrvni, cinični in kirurško natančni množični morilec je – politično dejanje! – udaril v slavje svobode, enakosti, bratstva. Slavje prelepe, nikoli udejanjene ideje. Tarča napada ne bi mogla biti bolj natančno, bolj kruto, bolj premišljeno izbrana. Podobno je bilo novembra lani v Parizu, podobno je bilo pred dobrima dvema tednoma na istanbulskem letališču, podobno bo … kmalu.
Voznik belega tovornjaka ni obračunal s svetom, ki ga je preziral. Obračunal je z idejo tega sveta, za katero in ne zaradi katere je v Nici umrlo najmanj 84 nedolžnih ljudi. To idejo moramo zaščititi z vsemi silami. Humanističnimi, ne vojaškimi. Reflektiranimi, ne refleksnimi. Svoboda je namreč oblegana. Z vseh, dobesedno vseh strani.
Ravno poglobljeno zavedanje, kakšen svet želimo in kaj smo k temu – svobodi, bratstvu in enotnosti – pripravljeni prispevati, bi moralo biti ključno pri našem odzivu pri zaustavljanju hitrosti teme, iskanju kolektivne krivde in nadziranju maščevalnosti. Drugače lahko drugemu in hkrati vsem skupaj nemudoma izrečemo sožalje. Za svetom, ki ga nikoli ni bilo. In ga gotovo nikoli ne bo. Ali kot je nekoč dejal Nelson Mandela: »Zdaj je v rokah vaših generacij, da svetu pomagajo znebiti se takšnega trpljenja.«
