Tiskane izdaje
Ravnanje nove grške vlade navdaja z velikim nezadovoljstvom še tiste, ki so njeno izvolitev spremljali vsaj s kancem simpatij. Legenda evropske levice, nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, ugotavlja, da je Aleksis Cipras v času, ko je v evropskih razpravah protivarčevalna usmerjenost pridobila moč, zapravil priložnost. Ni videl čez obzorje izvora njegove stranke in radikalnega opozicijskega aktivizma. Fischer, kritik politike zategovanju pasu, ugotavlja, da v Sirizi niso razumeli razlike med kampanjo in vladanjem: »Realpolitika je v njihovih očeh izdaja.« Tudi njihovo vladanje je videti precej kaotično. Ministri, denimo, pogosto demantirajo drug drugega. Veliko časa so zapravljali za simbolne teme, kakršno je poimenovanje trojke. Pri vprašanjih, povezanih z nadaljnjo finančno pomočjo, niso hoteli razumeti interesov drugih držav. Konkretnih rešitev niso ponujali. Vsekakor se je v prvih sto dneh novega iskanja odgovora na grško vprašanje pokazalo, da je Sirizini vladi uspelo ostati brez resnih zaveznikov.
Težko so koga prepričali, kaj sploh želijo. Po več letih krize sta pomoč socialno ogroženim in bitka proti utajam davkov hvalevredna. Toda v praksi so bolj izzivali upnike z obljubljanjem boljših plač, zaposlovanjem v javnem sektorju, boljšem statusu upokojencev. Tega Grčiji seveda nihče ne more in ne sme preprečiti. Kljub temu ne morejo pričakovati, da bodo države financirale njihova darila volivcem. Finančnemu ministru Janisu Varufakisu je bilo sicer lahko kritizirati vse okoli njega, a iskanje kompromisnih rešitev, sprejemljivih za vse, je večji zalogaj. Še več, njegov slog je zaviral iskanje rešitve. Ker ni želel spoštovati pravil igre, je po treh mesecih doživel polomijo. Cipras je očitno razumel razsežnosti težav z njim in je nekaj dni po zapletih na zasedanju finančnih ministrov v Rigi naredili kadrovske rošade. Z njimi je zmanjšal vlogo nepredvidljivega Varufakisa v pogajanjih z mednarodnimi upniki.
Naključje ali ne, s Ciprasovo odločitvijo so se začela kopičiti znamenja, da so se v tehničnih pogovorih Grčije z institucijami nekdanje trojke v zadnjih dneh stališča začela zbliževati. Juncker je razglasil, da stvari gredo v pravo smer, da Atene ne bodo bankrotirale in da bo Grčija ostala v območju evra. Kljub temu je pri vsebinskih stvareh še veliko odprtih vprašanj. Tudi če je Ciprasova vlada pripravljena sprejeti privatizacijo štirinajstih regionalnih letališč in dveh pristanišč, zavrača ukrepe, ki bi pripeljali do zniževanja plač in pokojnin. Bolj ko mineva čas, bolj narašča pritisk na Ciprasa. Sporočilo grškega javnega mnenja je nedvoumno: ostati v območju evra. Konec aprila, ko je bilo negotovo, ali bodo vse pokojnine izplačane pravočasno, se je že pokazala dramatičnost položaja. Do prihodnjega torka morajo v dveh obrokih plačati IMF skoraj milijardo evrov obveznosti. Zato je pogajalski vzvod upnic veliko večji kot Ciprasov. Pod pritiskom bodo tudi grške rdeče linije, čez katere da ne bodo šli, bolj zbledele. Čas za bolj džentlemenski sporazum so zapravili.
