Halo, Bogdan, tukaj Janez, kaj je povedal Drago?

Gre za razdržavljanje športa, kot trdi Balent, ali, nasprotno, za še hujše podržavljanje?

Objavljeno
25. april 2012 14.26
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
V zadnjem času raste število zanesenjakov, ki jih zanima usoda slovenskega športa. Sprašujejo se, kdo je v aktualni bitki med vladnim direktoratom za šport in Olimpijskim komitejem pozitivna in kdo negativna oseba, kdo je na strani športa.

Pavšalni spremljevalec bi težko ocenil, kdo ima prav in ali obubožana športna sfera sploh premore kakšnega brezmadežnega funkcionarja. Skorajšnji direktor direktorata Drago Balent naj bi želel razbiti monopolno ureditev na večih področjih, tudi pri usposabljanju strokovnih kadrov, ki da ga pod mentorstvom Janka Strela obvladujejo kadri s fakultete za šport. Člani provladnega miljeja očitajo sedenje na večih stolih najtesnejšim izbrancem predsednika OKS Janeza Kocijančiča in njihovim kooperantom. Ti da so ugrabili slovenski šport in ga podredili lastnim, izključno pridobitniškim interesom, pri tem pa, da so si pomagali tudi na koruptiven in nepregleden način. Ali to drži, bo pokazal čas.

Čas bo razkril tudi iskrenost namenov Balenta, ki sedi na stolčku in pol; je direktor Fundacije za šport (FŠO), z rebalansom proračuna in nato sprejetimi zakoni pa bo funkcijo prenesel na ministrstvo, kar dejansko pomeni, da bo odgovornost za delitev javnih sredstev, namenjenih športu, skoncentrirana na Masarykovi 16.

Obtožb je več: »olimpijski« tabor (člana IO Jakob Bednarik in Edi Kolar in Gregor Jurak) naj bi nenamensko porabil 126.000 evrov javnih virov za pisanje programa športa (to so že zanikali), Jurak, prejšnji direktor FŠO, Balentu očita nepravilnosti pri vodenju FŠO.

Domnevnih nepravilnosti v delovanju organiziranega športa je preveč za eno stran v Delu, kaj šele za komentar. Nevtralni opazovalci in »tretje osebe« pa se ne morejo znebiti vtisa, da gre pri tem za spopad imen iz različnih lobijev, ne pa za konstruktivno igro inštitucij. Šport se sooča z resnejšimi težavami, kot so želje posameznikov, da bi vzeli kakšnega jurja iz proračuna ali ESS.

Se je kdo argumentirano vprašal, za kako močno kolizijo interesov gre pri odločanju o delitvi javnih sredstev za šport? Kako naj, denimo, Kolar, direktor Gimnastične zveze in član IO OKS, zagotovi, da v mislih ne favorizira gimnastike, ko kot član sveta FŠO in donedavnega tudi vladnega sveta sodeluje pri delitvi javnega denarja? Ne gre le zanj, v konfliktu interesov je večina odločevalcev vseh barv, pri čemer gre pogosto tudi za t. i. težavo principala in agenta. Tudi o morda sporni nameri Balenta, da pripoji funkcijo direktorja FŠO direktoratu, bo sodil čas. Tudi vnovično spremembo Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, kjer ga je polomila že prejšnja oblast, bo presodil čas. Jasno, pri »črpanju« sredstev iz obeh loterij obstaja velik manevrski prostor, »lačna« pa sta država in zasebni sektor.

Gre pri tem za »razdržavljanje« športa, kot trdi Balent, ali za še hujše »podržavljanje«, kot se zdi na prvi pogled? To je ključna dilema športa, ne pa morebitni dolgi prsti posameznikov, ki bi jim morali – če kaj drži – pokazati vrata. Toda, kako naj se vodilni kaj dogovorijo, če jih druži le vzajemni prezir? Balent in Kocijančič medsebojno »komunicirata« le prek Bogdana Gabrovca, podpredsednika OKS... Drugi sektorji družbe pa si ob teh vnaprej izgubljenih dvobojih v športu le zadovoljno manejo roke.