Halo, Zagreb, Bruselj kliče

Zmaga desnice in nizka volilna udeležba sta pričakovana izida v najmlajši članici EU. Prav tako so pričakovani (ne)uspehi drugih udeležencev pravzaprav prvih resnih volitev hrvaških poslancev za evropski parlament za ves mandat.

Čez slab mesec bo Hrvaška zaznamovala eno leto članstva v evropski družini. Gospodarske težave, velika zadolženost, malo več kot 16-odstotna brezposelnost, ki je ena največjih v EU, če ne bi bilo sezonskega dela v turizmu, pa bi bila stopnja neprimerno višja, spor z Brusljem in Berlinom zaradi lex Perkovića in povrhu še katastrofalne poplave so osrednje značilnosti hrvaškega življenja v Evropi.

Ni skrivnost, da je evroskepticizem navzoč pri naši južni sosedi, še preden je država postala uradna članica. Pregovori za vstop v EU so bili dolgi, polni pogojev, navsezadnje so bile tudi hrvaške politične elite tiste, ki so Bruselj obsojale, da od Zagreba nenehno nekaj zahteva, daje pa bore malo. Če k temu dodamo še šestletno recesijo, v kateri se je znašla država, znotrajevropska trenja, ki še bolj razblinjajo idealno sliko o Evropi, kot združbi držav, kjer se cedita med in mleko, je odpor oziroma, bolje rečeno, ravnodušnost Hrvatov, ki najbrž ne bi niti vedeli za evropske volitve, če ne bi vsi pričakovali rezultatov le zato, da bi videli, kakšen odnos je med vladajočima strankama, do EU povsem razumljiv. In obračanje proti desnici tudi.

Evroskepticizem in pomislek državljanov, da enajst izvoljenih hrvaških poslancev tako in tako, razen zase, kot so nefavoriti tokratnih volitev obstreljevali anketne favorite, ne more narediti nič pametnega v evropskem parlamentu in v dobro svoje države, odnos državljanov Hrvaške do Bruslja še bolj obremenjuje in oddaljuje.

Leto dni bivanja in tudi sobivanja s preostalimi, sicer postavljenih na različne tire, sedemindvajsetimi članicami evropske družine ni veliko časa, da bi se državljani povsem poenotili in zlili z evropsko idejo. Številni ob tem opozarjajo, celo predsednik države Ivo Josipović tako meni, da bi tudi politika morala precej bolje komunicirati z državljani glede evropske ideje. Vse prevečkrat se dogaja, da taista politika notranjepolitične točke zbira s kritiko EU in s prepričevanjem državljanov, da pač ni potrebe venomer privoliti v pogoje, ki jih zahteva Bruselj, že čez nekaj trenutkov pa taista politika prepričuje svoje državljane, da je nekatere zadeve (ukrepi za zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja je že ena od takšnih zadev) pač treba nujno spoštovati.

To, povsem razumljivo, bega državljane, saj, navsezadnje, če niti politika ne ve natančno, kako se vesti do EU, le kako naj to vedo državljani, ki o EU največkrat razpravljajo le, ko se pogovarjajo o možnosti šolanja mladih v tujini ali v iskanju dela zunaj hrvaških meja. V tem pa je najbrž treba iskati odgovor na vprašanje, zakaj je v najmlajši članici še velikokrat mogoče slišati »oni v EU«, in ne »mi v EU«.