Tiskane izdaje
Dan po mednarodnem dnevu žena bodo rdeči nageljni začeli veneti. Preden pa se voda v vazi usmradi, si poglejmo dokumentarni film Hči Indije. Lahko bi ga označili za mednarodnega buditelja zavesti.
Posnela ga je britanska režiserka Leslee Udwin, BBC pa ga je nameraval predvajati 8. marca. Ker pa je s svojo tematiko izzval polemiko in ga je sodišče v New Delhiju znotraj indijskih meja prepovedalo, ga je medijska hiša predvajala prejšnjo sredo. Vsi, ki imajo pogum, da vseh 57 minut trajanja poslušajo, kako je šesterica mladih fantov 16. decembra 2012 na avtobusu posilila 23-letno študentko, si ga lahko ogledajo na youtubu.
Pozornost vzbujajoče je že to, da so dandanes dokumentarci verjetno pomembnejši del filmske industrije kakor hollywoodske in bollywoodske fantazije, zato ni nič tolažilnega v dognanju, da realno življenje presega režirano dramo in montirano grozo.
Tako je tudi s Hčerjo Indije. Ne veš, kaj je v tem filmu bolj mučno. Morda rekonstrukcija posilstva, pri katerem eden od mladeničev potisne roko v vagino svoje žrtve in ji izvleče črevesje, ki ga zavije v kos blaga ter ga odvrže iz vozečega avtobusa? Ali pa trpljenje staršev, ki sta bila kljub tradiciji in revščini modernih nazorov ter sta prodala dediščino, da bi se lahko njuna hči šolala? Ali pa neomajno prepričanje enega od obtoženih, da je krivo dekle, ne mladeniči. »Spodobna ženska« namreč po deveti ne gre iz hiše. Poleg tega pa, pravi brez trzljaja na obrazu Mukeš Singh, »se med posilstvom ne bi smela braniti, ker bi jo po tem, ko bi jo do konca obdelali, izpustili ter samo pretepli njenega fanta«, ki jo je spremljal.
Ne vem, ali je po vsem tem najbolj mučno prav to, da so indijska vlada in dober del parlamenta ugotovili, da ni dobro predvajati film, ki ga je posnel nekdanji kolonialist in demonizira najbolj obljudeno demokracijo na svetu. Z Googlom so dosegli dogovor, da na največjem iskalniku na svetu odstrani povezave do youtube in BBC-jevega dokumentarca. Ali ni s tem tudi to internetno podjetje, od katerega so naša življenja odvisna, neposredno priznalo, da je za svojo smrt »krivo dekle«? Umrla je dva tedna po posilstvu, v singapurski bolnišnici, kamor so jo prepeljali indijski zdravniki, ko so ugotovili, da ne morejo zašiti njenega raztrganega drobovja.
V državi, katere ime povezujejo s čisto duhovnostjo, je eden od odvetnikov obrambe pred kamero zatrdil, da bi »tudi on svojo hčer polil z bencinom in jo živo zažgal, če bi bila nečastna«. In nikomur se ni nič zgodilo. V trenutku, ko sem to gledala na BBC, sem na srbski televiziji poslušala, kako je v Beogradu 40-letni moški svojo bivšo partnerko polil z bencinom in jo zažgal. Nočem vedeti, zakaj.
Neka komentatorka je dodala, da če je Džjoti Singh, kot je bilo dekletu ime, »hči Indije«, potem so tudi njeni posiljevalci »sinovi« te države. Eden od njih je mladoleten, zato bo konec leta že izpuščen iz popravnega doma. Eden se je obesil v zaporu. Preostala četverica je bila obsojena na smrt z obešanjem. Vendar pa Mukeš v dokumentarcu opozarja, da bo izvršitev smrtne kazni razmere le še poslabšala. Do zdaj so posiljevalci svoje žrtve v glavnem puščali žive, v prihodnje pa jih bodo za vsak slučaj še ubili.
Ko rdeči nageljni oddajajo vonj smrti, se zdi, da je mednarodno bujenje zavesti že priletelo v zid in se raztreščilo na tisoče koščkov. V Indiji so krave veliko bolj zaščitene kakor ženske. Kako pa je v Evropi? Preden karkoli rečemo, si poglejmo film. Osmi marec je bil šele včeraj, a se že zdi, kakor da je izginil s koledarja.
