Hinavski triki

Tik pred jesenskim zasedanjem generalne skupščine ZN, namenjenim sirski krizi in beguncem, in tik pred iztekom enotedenskega premirja se je v Siriji zgodilo nekaj zelo neprijetnega. Ameriška letala so, menda po pomoti, napadla položaje sirske vojske, ubila najmanj 60 vojakov in jih več kot sto ranila. V Washingtonu so takoj sporočili, da je šlo za napako. Izrekli so obžalovanje zaradi »nenamernih žrtev«, kajti cilj napada štirih letal bi morali biti teroristi Islamske države. Moskva se je kljub opravičilu še istega večera odzvala s sklicem izredne seje varnostnega sveta. Washington je obtožila, da je z napadom ogrozil že tako krhko premirje v Siriji. V ZDA so očitke zavrnili z besedami, da gre za »cinični in hinavski trik«, kajti Rusija se na takšen način nikoli ne odzove na okrutnosti sirskega režima. Končalo pa se je tako, da so predstavniki obeh držav, kot je poročal naš newyorški dopisnik, potem izmenično zapuščali dvorano, ko je govorila nasprotna stran, in da so med Belo hišo in Kremljem izpuhteli še zadnji ostanki zaupanja.

Je bilo v že tako presenetljivo izpogajanem sirskem premirju, ki sta ga pred dobrim tednom dosegla zunanja ministra ZDA in Rusije John Kerry in Sergej Lavrov, kaj drugega sploh pričakovati? Mar ni bilo ves čas jasno, da je v Siriji njuna edina skupna točka, pa še ta samo pogojno, toliko usklajen vojaški nastop proti Islamski državi, da se vsaj v zraku ne bi zgodila katastrofalna »pomota« med njunimi piloti in da je vse drugo postranska stvar. Ker se obe v sirsko vojno vpleteni sili niti približno ne strinjata o Siriji, Sircih, Asadu, rešitvi konflikta, beguncih in pomoči stotisočim žrtvam vseh mogočih v sirsko vojno vpletenih vojska, džihadističnih milic, diktatorjev in na pol diktatorjev, ki jih »selektivno« in po svoje bombardirajo ruska in ameriška letala.

Hinavski trik torej ni ne ruski sklic izredne seje varnostnega sveta, kot pravijo v Washingtonu, in niti ne ameriško izgovarjanje, da sirskih položajev niso bombardirali namenoma. Daleč največje hinavstvo obeh še vedno najmočnejših vojaških sil na svetu je sprenevedanje, da niti skupaj nista sposobni zagotoviti toliko premirja, da bi humanitarne organizacije vsaj za silo lahko oskrbele že več kot pet let v eni najbolj krvavih vojni na obroke umirajoče civiliste, ki so še preživeli vse te grozote. Kajti Moskva in Washington v Siriji, kolikor je je sploh še ostalo, ne rešujeta sirskih problemov in nevarnosti, ki jih prinaša Islamska država, ampak merita vsak svoj ego. Putin s tem, da se hoče na vsak način vrniti na svetovni oder, Američani pa tako, da mu to na vse načine preprečujejo. V sirski krizi zato, niti če bi se premirje ohranilo samo od sebe, ni mogoče pričakovati resnejšega sodelovanja med Moskvo in Washingtonom. Kajti njuno sodelovanje ne bi bilo strateško, odgovorno, strpno in premišljeno, ampak kvečjemu taktično. Ves čas podvrženo vsakokratnim umazanim trikom nasprotne strani. Tudi nameni generalne skupščine ZN, pa naj so v sirski in begunski krizi videti še tako plemeniti, so zato zgolj lepe želje na papirju.