Hipokrat za učitelje

V osnovne šole je že vključenih 19 otrok prosilcev za azil in en begunec, 36 prosilcev za mednarodno zaščito – večina jih je prišla pred tednom dni – pa jih še čaka na vpis. Največ otrok je nameščenih v azilnem domu in so tako skupaj s svojimi starši ali sorodniki, v kriznih centrih pa je devet otrok brez spremstva. Štirje so vpisani v šole, pet jih na vpis še čaka.

Strokovnjaki opozarjajo, da ne krizni centri ne dijaški domovi niso primerni za otroke, ki so morali zapustiti dom in se sami podati na pot v neznano. Bolje bi bilo, če bi jih namestili v bivanjsko skupnost, kjer bi ustrezno poskrbeli zanje. Take prostore Slovenija ima in z majhnimi sredstvi bi se jih dalo urediti, da bi otrokom v njih vsaj približali občutek družinskega okolja, ki ga prav gotovo potrebujejo, da bi lahko zaživeli in se vključili v družbo.

Kajti šele takrat, ko je otrok na varnem, ko se čuti sprejetega, se lahko začne postopno vključevati v lokalno okolje. Če se ob tem še dobro počuti, se lažje uči in nauči. Potem tudi napreduje in udejanji vse svoje sposobnosti.

Prav to je naloga šole v demokratični družbi – vsem otrokom brez izjem naj bi zagotovila prostor za razvoj njihovih potencialov. To ji zapoveduje že konvencija o otrokovih pravicah; v Sloveniji smo še v zakonodajo zapisali, da je šola prostor za učenje sobivanja, vzgajanja strpnosti in spoštovanja drugačnosti. Otroci, ki potrebujejo podporo, jo morajo tudi dobiti. In Slovenija se lahko pohvali, da projekti vključevanja otrok priseljencev ne sežejo le v leto 2008, ko se je začel prvi, ampak že v devetdeseta leta, ko smo v šole sprejemali otroke iz balkanskih vojn.

Na sistemski strani je torej za begunske otroke poskrbljeno. Da pa bo njihovo vključevanje uspešno, je potrebno veliko več. Potrebno je znanje – to bodo na pristojnem ministrstvu širili s projektom opolnomočenja učiteljev – in potrebna je srčnost. Šola mora gojiti kulturo spoštovanja različnosti in ohranjati dostojanstvo vseh. Ta načela je najtežje uresničiti, saj ne terjajo zgolj organizacijskih prilagoditev in nekaj novega znanja, temveč spremembo odnosa. Tega bi bilo morda lažje spremeniti, če bi imeli nenehno pred očmi, da gre za otroke.

Otroci so otroci, niso nič drugačni, če so slovenski ali če so sirski, afganistanski, kosovski, makedonski ali ukrajinski, pravi ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh, ki je na svoji šoli gostil že mnogo njih. In čeprav pridejo v novo okolje, se vanj lahko v trenutku vključijo. Ovire so le v glavah odraslih. »Velikokrat sem se pošalil, da kot obstaja Hipokratova prisega za zdravnike, bi morala tudi za učitelje,« dodaja Goran Popović, še en ravnatelj z bogatimi izkušnjami sprejemanja tujcev. S to prisego bi se učitelji zavezali, da med njimi ne bodo delali razlik. Tako prisego bi morali ponotranjiti tudi vsi odrasli, ki jim prekrižajo pot. Kajti otroci so otroci, nedolžna bitja, ki niso odgovorna za to, kar se jim dogaja, in ki najverjetneje niso imela nobene izbire, ko so se odrasli odločali, da bodo odšli na pot. Nihče jih ni nič vprašal. Na pot so morali oditi.