Hiša kimavcev

Eno zadnjih uradnih sporočil odpuščenega zunanjega ministra ZDA Rexa Tillersona je bila odločna obsodba Rusije, ker naj bi bila v ozadju napada z bojnim strupom v Veliki Britaniji. »Od Ukrajine do Sirije – in zdaj v Veliki Britaniji – je Rusija neodgovoren vir nestabilnosti v svetu,« je namenil ostre besede režimu Vladimirja Putina.

Morda je iskanje takšnih vzrokov za njegov odhod pretirano, toda teksaški naftar, ki so ga ob prihodu na čelo diplomacije zaradi tesnih poslovnih vezi s Kremljem sumničili, da bo Putinov tajni prišepetovalec Trumpu, se je izkazal za enega najodločnejših kritikov ruskega predsednika v sedanji vladi. Kar ga je nemudoma postavilo navzkriž s predsednikom ZDA in njegovo nezmožnostjo, da bi s prstom pokazal na delovanje Moskve.

Trump je dolgo časa na videz užival v razglašeni vladi, kjer so se posamezna krila spopadala med sabo, sam pa je lahko izbiral, koga bo povišal in koga ponižal. Ob skrbi zaradi dogajanja so se optimisti, kot je David Petraeus, nekdanji direktor ameriške osrednje obveščevalne agencije Cia, tolažili, da ima predsednik ob sebi tako trdno ekipo za nacionalno varnost, da vprašanja o njegovih značajskih ali celo duševnih motnjah sploh niso pomembna.

V zadnjih tednih se zdi, da se je politični otrok osamosvojil in sklenil, da ima dovolj nenehnega krcanja. Kljub vsem kritikam na račun Tillersona ali pa ekonomskega svetovalca Garyja Cohna sta bila oba glasova stabilnosti in previdnosti, predvsem pa sta imela lastno mnenje. Namesto njiju prihajajo lakaji, ki kimajo predsednikovim trenutnim navdihom ali celo spodbujajo skrajna stališča, s katerimi maje temelje mednarodne ureditve. Resničnostno predsedovanje dobiva vse bolj bizarne in nevarne razsežnosti.