Moja Planica: Hkrati skočila dva

Takšne stvari so se dogajale nekoč, ko ni bilo elektronskih povezav, vse se je odvijalo kot odziv na zastavico.
Objavljeno
18. marec 2016 19.50
Janez Bukovnik
Janez Bukovnik

Ko so se leta 1963 v Planici skakalci pripravljali za konec sezone, se je zgodil zanimiv pripetljaj. Pred kratkim smo s kolegi obudili zgodbo. Od smučarskih skokov se je v tistih planiških dnevih poslavljal Jože Langus, bil je zelo dober tekmovalec, znan je bil po izjemni eleganci v zraku.

Tistega leta je bil v Planici predskakalec, v smučino se je podal z visokega naleta. Želel si je čim višjega, da bi za konec kariere lahko zares užival v zraku. Ko je štarter zamahnil z zastavico, češ smučina je prazna, poženi se, je na znak s precej nižjega naleta čakal tudi tekmovalec s štartno številko 1, Avstrijec Sepp Lichtenegger. Drug za drugega nista vedela. Langus je štartal z vrha, hkrati pa se je proti odskočni mizi pognal še Lichtenegger. Prišlo je do nesporazuma v komunikaciji. Jože je imel višjo hitrost, v smučini je prehitel počasnejšega tekmeca, v zraku sta bila oba hkrati!

Spomnim se tudi prvih skokov na novi velikanki. Njen konstruktor Janez Gorišek je bil v sodniškem stolpu, spraševali so ga, s katerega naleta naj kdo od tekmovalcev skoči. Štarter je dejal, da sta dva pripravljena. Gorišek bi moral dati znak za skok, pa ga je štarter prehitel: 'Janez, je že prepozno, eden se je že pognal,' mu je dejal. Če se prav spomnim, je bil to Ivo Zupan, povzpel se je nekaj naletov višje in skočil v smučino, ker si je želel rekordno daljavo.

Takšne stvari so se dogajale nekoč, ko ni bilo elektronskih povezav, vse se je odvijalo kot odziv na zastavico. V dobi sodobne tehnologije si je kaj takega težko predstavljati.