Tiskane izdaje
Ko so se leta 1963 v Planici skakalci pripravljali za konec sezone, se je zgodil zanimiv pripetljaj. Pred kratkim smo s kolegi obudili zgodbo. Od smučarskih skokov se je v tistih planiških dnevih poslavljal Jože Langus, bil je zelo dober tekmovalec, znan je bil po izjemni eleganci v zraku.
Tistega leta je bil v Planici predskakalec, v smučino se je podal z visokega naleta. Želel si je čim višjega, da bi za konec kariere lahko zares užival v zraku. Ko je štarter zamahnil z zastavico, češ smučina je prazna, poženi se, je na znak s precej nižjega naleta čakal tudi tekmovalec s štartno številko 1, Avstrijec Sepp Lichtenegger. Drug za drugega nista vedela. Langus je štartal z vrha, hkrati pa se je proti odskočni mizi pognal še Lichtenegger. Prišlo je do nesporazuma v komunikaciji. Jože je imel višjo hitrost, v smučini je prehitel počasnejšega tekmeca, v zraku sta bila oba hkrati!
Spomnim se tudi prvih skokov na novi velikanki. Njen konstruktor Janez Gorišek je bil v sodniškem stolpu, spraševali so ga, s katerega naleta naj kdo od tekmovalcev skoči. Štarter je dejal, da sta dva pripravljena. Gorišek bi moral dati znak za skok, pa ga je štarter prehitel: 'Janez, je že prepozno, eden se je že pognal,' mu je dejal. Če se prav spomnim, je bil to Ivo Zupan, povzpel se je nekaj naletov višje in skočil v smučino, ker si je želel rekordno daljavo.
Takšne stvari so se dogajale nekoč, ko ni bilo elektronskih povezav, vse se je odvijalo kot odziv na zastavico. V dobi sodobne tehnologije si je kaj takega težko predstavljati.
