Tiskane izdaje
Premierovi sagi o iskanju primernega, že tretjega kandidata za gospodarskega ministra, še ni videti konca. Iz vladne palače včeraj nismo dobili pojasnila, kaj je vzrok za zakasnitev razkritja, kdo bi vodil ta resor, po dobro obveščenih parlamentarnih kuloarjih pa je bilo slišati, da je bil pač nekdo povabljen, a na koncu ni dal soglasja h kandidaturi.
Sliši se logično. Primernih in voljnih kandidatov za vodenje gospodarskega resorja pri nas kronično primanjkuje, s tem so se spopadale tudi prejšnje vlade, neredko smo dobili ministra z negativno kadrovsko selekcijo. Politiki in akademiki se na tem položaju niso obnesli, nekdanji menedžerji so se neredko kompromitirali s preteklimi zgodbami.
Tudi zato je prazen ministrski fotelj priložnost za razmislek, ali gospodarsko ministrstvo, takšno, kakršno je, sploh še potrebujemo. Rešitev se ponuja sama. Poslovodenje gospodarskega ministrstva je začasno, za največ tri mesece, prevzel minister za finance Dušan Mramor - in to nas navaja k sklepu, da bi s spremembo zakona o vladi združili gospodarski in finančni resor v eno samo superministrstvo. Tako bi lahko ubili več muh na en mah: zmanjšali bi šume med uradniki obeh resorjev, lažje bi se dogovorili, kako finančno prestrukturirati podjetja. To bi morala biti prioritetna skupna naloga obeh ministrstev, gotovo pa bi lahko tudi veliko prihranili, kar bi razveselilo snovalce proračuna.
Možnih sinergij zlitja obeh resorjev je kar nekaj, premier, ki zdaj predvsem mrzlično išče ukrepe, da bi umiril razmere na razgreti sindikalni fronti, bi s tem lahko ponudil bonbon drugi strani - vsem tistim, ki si želijo racionalizacije v državni upravi, kamor nedvomno sodi tudi pogosto brezglavo gospodarsko ministrstvo.
