Hormon sreče

Prepoznati je treba naravo težav, poiskati recept za njihovo reševanje in ukrepati.

Objavljeno
21. april 2013 17.25
SLOVENIJA LJUBLJANA 22.03.2012 DRUZINSKI ZAKONIK FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Diana Zajec, zdravje
Diana Zajec, zdravje
Razmislek o naravi, ne le človekovi, je lahko osupljivo večplasten in njegova sporočilnost povedna. V zadnjih dneh, ko smo se končno vendarle otresli neznosno podaljšanega oklepa zimskih temperatur in oblačil, se je opazno spremenilo tudi splošno razpoloženje, kljub krizi.

Veliko več je nasmejanih obrazov, ki uživajo v božajočih sončnih žarkih in se kopajo v občutjih, ki jih vzbuja in obuja serotonin. Nastajanje serotonina, ki v človekovem organizmu igra vlogo tkivnega hormona in nevrotransmiterja, živčnega prenašalca, spodbuja sončna svetloba. Prijelo se ga je ime hormon sreče, zaradi njegovega pozitivnega vpliva na tonus žil, na krvni tlak, zato, ker je glavni akter pri občutenju sreče. Če imamo v možganih dovolj serotonina, se naše počutje razcveti; po zaslugi občutkov vznesenosti in zadovoljstva človek kar zažari. Takrat si tudi preprosto bolj zdrav. Tegobe se zazdijo oddaljene, manj pereče, predvsem pa laže rešljive.

Takšna je človekova narava, tisti skupek lastnosti, ki narekujejo ravnanje in obnašanje v življenju. Tista prvinska človekova narava, ki v sobivanju z naravo najbolj uživa in ima največ zagona takrat, ko od tega od človeka (vse manj) neodvisnega sveta in sil, ki v njem delujejo, dobiva prijazna sporočila. Je pa seveda res, da smo si ljudje med seboj zelo različni, razlikujemo se tudi v dojemanju in razlagi tovrstnih naravnih dogajanj.

Teh nekateri, ujeti v primež poslov(od)nih izzivov, pravzaprav niti ne zaznavajo. Zato, ker skorajda ne zmorejo več odtrgati oči od široke palete tehnoloških pripomočkov, s katerimi, vsaj zdi se jim tako, obvladujejo svet. Taistega, mimo katerega hodijo zaprtih oči in zaklenjenih src. Praviloma tako dolgo, dokler ne ugotovijo, da jim je čarobnost življenja spolzela iz rok, zaposlenih z navidezno nenadomestljivimi stvarmi, ki so jim ukradle njegovo lepoto in edinstvenost.

Pa vendar ni nikoli prepozno za sprejetje odločitve o celoviti spremembi, za korenit razmislek o naravi stvari, ki narekujejo in usmerjajo naše življenje in ki se jim človek nemalokrat nezavedno podreja. In tako dopušča, da ga tok življenja odnaša – stran od zdravja. Zlagoma in vztrajno, sprva neopazno, sčasoma neprijazno, dokler se stanje ne prevesi iz zdravega v bolno in se znajde v začaranem krogu. Prvemu zdravilu sledi drugo, kmalu tretje, njihovo dolgotrajno učinkovanje začne že tako oslabljenemu organizmu povzročati dodatno škodo, ki jo je treba sanirati s še kakšnim zdravilom. In nenadoma lahko življenje postane zapolnjeno, a ne z lepimi stvarmi, ampak z ukvarjanjem z boleznijo in njenimi posledicami.

Danes ima človek na voljo toliko možnosti za lepo in prijazno življenje, da je res škoda, če mu ga uspe zapraviti s (samo)obremenjevanjem. Zaradi službe, krize, osebne ali gospodarske, zaradi vztrajnega spregledovanja sporočil, ki mu jih pošilja preutrujeni organizem. Treba se je ozreti okrog sebe, se pogovoriti, poiskati najboljšo možno rešitev in se vzvodov, ki vodijo k rešitvi, ne le trdno oprijeti, ampak jih tudi vztrajno usmerjati, predvsem pa ne kloniti. Tudi ob izgubljenem zdravju ne. Na voljo je toliko možnosti, toliko poti. Prepoznati je treba naravo težav, poiskati pravi recept za njihovo reševanje in ukrepati. Vztrajno. In pri tem je narava lahko v veliko pomoč.