Hromeči strah

Javnost je zaskrbela beseda – šolnina. Po dveh letih se je spet začela pojavljati, tokrat ob razpravah, kako omogočiti študentom starih programov, da končajo študij. Res je že dvanajst let znano, da se bo rok iztekel septembra, a v tem dolgem in vročem poletju se je izkazalo, da je še približno 12.500 nekdanjih študentov, ki se za ta podatek do zdaj niso zmenili. Med njimi je tudi lepo število takih, ki jih od diplome loči veliko več kot zaključna naloga. Ker bi bilo prav, da se jim univerzitetna vrata oktobra dokončno ne zaprejo – s tem se strinjajo tako rekoč vsi, ki so o problemu razmišljali –, na ministrstvu proučujejo možnosti, kako naprej. Eden od predlogov je, da naj bi za ta privilegij plačevali – vendar ne šolnine, ampak izpite. Tako kot to študenti brez statusa počnejo že do zdaj.

Omemba besede plačevati je spodbudila miselni tok, ki se je končal s šolninami – torej s plačevanjem za obiskovanje predavanj – in bojaznijo, da se bodo te skozi stranska vrata prikradle v javno šolstvo. Zakon jih na javnih dodiplomskih študijskih programih prepoveduje – razen če njihovo izvajanje presega standarde, določene z nacionalnim programom visokega šolstva, in na ministrstvu za izobraževanje zatrjujejo, da bo tako tudi v prihodnje.

A morda je ta zaplet lahko priložnost za širšo razpravo. Pustimo za trenutek ob strani družbeni dogovor, da mora biti šolanje v Sloveniji brezplačno (brezplačnost seveda ne pomeni, da s šolanjem ni stroškov), kar je osnovna premisa socialne in ostalina socialistične države. Pustimo tudi ob strani izkušnje iz ZDA, kjer študenti še dolgo po diplomi odplačujejo dolgove in kjer otroci iz revnih družin sklenejo pakt z ameriško vojsko, da se lahko izšolajo. Dopustimo si vprašanje, kako pravičen in vzdržen je sedanji izobraževalni sistem, ki naj bi sčasoma – tako vsaj želijo v Združeni levici – postal brezplačen celo do doktorata? Dovolimo si v dialogu iskati odgovore. Do zdaj tega niso bili sposobni storiti. Strah pred šolninami je preveč hromeč. Pred dvema letoma, denimo, sta dve struji isti predlog zakona popolnoma različno brali. V njem je pisalo, da je študij brezplačen, a mnogi so kljub temu iz njega razbirali, da uvaja šolnine. Zaradi njihovega ostrega odziva so si le redki drznili na glas vprašati: si želimo večne in fiktivne študente ali želimo vsakomur, ki je za to sposoben, omogočiti brezplačen študij?

V šolstvu je namreč podobno kot v zdravstvu: če ljudje pričakujejo, da bodo aspirin dobili zastonj, morajo vedeti, da lahko zmanjka denarja za dragocena zdravila, ki rešujejo življenja. Vreča z denarjem je omejena in privarčevani denar bi v šolstvu lahko uporabili, denimo, za zmanjševanje neenakosti. Ta se je zajedla že v osnovno šolo, čeprav si tega ne priznamo.

Javno šolstvo mora ostati brezplačno in vsakdo, ki je sposoben za študij, mora imeti možnost, da poskusi doseči tisto stopnjo izobrazbe, ki jo zmore. Pri tem ga ne sme omejevati okolje, iz katerega prihaja. A že v gimnazijah so zbrani dijaki iz družin z boljšim socialno-ekonomskim položajem. Smo se vprašali, zakaj in koliko k temu prispevamo sami?