Tiskane izdaje
Takrat so namreč zaprli volišča, na katerih so se Hrvati izrekali, ali so za, da bi v ustavo RH zapisali določilo, da je zakon skupnost moškega in ženske.
V torek prejšnji teden se je zgodil še Maksimir oziroma nogometni stadion, ko je na tisoče nogometnih navijačev zagrebškega Dinama in splitskega Hajduka spet »živelo svoje življenje« ter vzvalovilo že tako ali tako razburkan hrvaški družbeni trenutek.
Hrvaška, najmlajša članica EU, se je znašla v posebnem trenutku. Na svojevrstnem križišču, ki bolj spominja na krožišče, na katerem se je treba odločiti za izhod. Vendar ima to krožišče veliko, celo preveč izhodov, južna soseda pa kot da si niti ne želi skreniti.
Meseci in kakšna ura so minili, odkar je Hrvaška vstopila v EU, a si je v tem času nakopičila že kar nekaj težav, ki jih prej ni bilo ali pa nemara niso bile tako opazne.
Nestrpnost
Zapletajo se odnosi s sosednjo Bosno in Hercegovino glede carinskega režima in gradnje Pelješkega mostu. Spor in nestrpnost v odnosih s sosednjo Srbijo je, milo rečeno, tradicija in svojevrstna politična nuja, ki si je nočejo priznati niti na Hrvaškem, še manj v Srbiji.
Spomnimo, da je bil v krvavi balkanski tragediji latentni konflikt med dvema (takrat) prevladujočima narodoma v Jugoslaviji, zgolj zamrznjen, s trdo Titovo roko in s precejšnjimi težavami obvladovan – in nič več kot to. Vendar je pravljica o srečnih jugoslovanskih narodih in verah, ki živijo v bratstvu in slogi, ne glede na reintegracije in kopice prelepih besed, ter plešejo kolo, umrla v morju krvi. Tisto, kar je tlelo, je zdaj, kot se zdi, spet zagorelo.
Prag strpnosti med hrvaškim in srbskim življem na Hrvaškem se dandanes znižuje, dviguje se prag nestrpnosti. Vendar za kaj takega ni krivo le dejstvo, da so tam, nekje na Ovčari, kraju v bližini Vukovarja, srbske enote leta 1991 pobile 200 hrvaških ranjencev iz vukovarske bolnišnice in še številne druge Hrvate iz tega dela države. Še marsikje drugje bi bilo treba poiskati vzroke za nestrpnost. Nemara tudi v Zagrebu, ki taisti Vukovar menda prepozna le ob obletnici pokolov in vojaških akcij.
Letos, pred nekaj dnevi, so jim ljudje pokazali hrbet. Zgodilo pa se je še nekaj in opozorilo na še en absurd trenutka. Zgodilo se je, da hrvaški državni vrh, s predsednikom Ivom Josipovićem na čelu, ni mogel položiti vencev na vukovarskem pokopališču. Predsednik vlade, Zoran Milanović, je dogajanje označil za »težavo hrvaške kulture in bontona«.
Tujina je dogodek videla popolnoma drugače, saj po njenem prepričanju le ne more biti »kršitev bontona«, če neka skupina ljudi, ki si je nadela ime Štab za ohranitev vrednot, predsednikom države, vlade in parlamenta prepreči, da opravijo svojo dolžnost in položijo vence na spominsko pokopališče. Pomislek, da bi v Nemčiji, če bi se to zgodilo, morda pomenilo državni udar, nemara ni daleč od resnice. Tako kot dejstvo, da si ljudje, ki živijo v Vukovarju, pravzaprav niti ne upajo na glas povedati, da jih cirilica morda niti ne moti tako zelo. Bolj jih moti pravzaprav to, da nimajo službe, da ni denarja, da ne morejo živeti življenja dostojnega človeka …
Sosedski spori
V odnosu s sosedami se zdi, da Hrvaška igra še eno svojih iger. Tudi s Srbijo. Pred nekaj tedni je namreč predsednik Hrvaške Ivo Josipović obiskal Srbijo. Obisk je bil pospremljen s sporočilom in napovedjo o vzajemnem umiku tožb za genocid, po vrnitvi Josipovića iz glavnega mesta Srbije pa se je Hrvaška odločila za okrepitev svoje ekipe za tožbo, zaradi katere se bo proces v Haagu nadaljeval marca prihodnje leto.
Čeprav hrvaški mediji o tem zelo neradi pišejo, ostajata še dve »podobni zgodbi«; z Madžarsko in Slovenijo. Z zadnjo zaradi nespoštovanja zaveze o ustavitvi tožb proti LB in NLB pred hrvaškimi sodišči. Z Madžarsko pa o nič kaj nedolžnem sporu, povezanem z energetsko družbo Ina. Spor je tako hud, da so Madžari celo napovedali, da bodo Hrvaško tožili zaradi nespoštovanja dogovorov.
Vendar spori s sosedami, z BiH (zaradi carinskega režima in Pelješkega mostu), Italijani (zaradi ribištva), Srbijo zaradi preteklosti in meja ter omenjena s Slovenijo in Madžarsko ... le niso edino, s čimer se Hrvaška v tem trenutku spopada.
Tudi kriza ni obšla naše južne sosede: 350.000 brezposelnih, vse več mladih, ki gredo s trebuhom za kruhom in zapuščajo državo, ter vsesplošno nezadovoljstvo niso nepomembna dejstva, ampak napoved, da bo prihodnje leto še huje.
Začarani krog ideologije
Pomembna je tudi zgodba, ki trenutno pesti Hrvaško.
Tista, ki si jo je privoščil nogometaš Josip Šimunić po odločilni tekmi hrvaške reprezentance za uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo z Islandijo, ko je po tekmi vzel mikrofon v roke in večkrat vzkliknil »Za dom!«, privrženci hrvaške izbrane vrste pa so mu odgovorili »Spremni!«, kar je bilo znano geslo hrvaškega ustaštva v drugi svetovni vojni (»Za dom!«, »Pripravljeni!«).
Ali se je že kje drugje primerilo, razen morda v Srbiji, kjer se tudi dogajajo hudi navijaški izgredi, da poln stadion, kar se je čez dan ali dva nadaljevalo tudi na splitskem Poljudu, na tekmi Hajduka in moštva iz Osijeka, pozdravlja »Za dom!«, druga polovica pa odzdravlja »Spremni!«, nato pa vsi skupaj zapojejo »Ajmo, ajmo ustaše!«?
Je nemara v Nemčiji mogoče slišati pol stadiona, ki vzklika »Sieg!«, druga polovica pa odzdravlja »Heil!«? Odzivov hrvaške politike doslej ni bilo, razen nekaj medlih odzivov, s katerimi se pravzaprav nihče ni hotel zameriti nikomur.
Vse te negativnosti na Hrvaškem že mejijo na resne težave. Največji krivec za kaj takega bi utegnile biti elite (politične, ki sovraštvo med ljudmi s svojimi negativnimi izjavami in dejanji le še podpihujejo) in tudi dejstvo, da primanjkuje kritične množice. Ljudi, ki bi trezno in predvsem logično razlagali in pojasnjevali težave, ki jih je na Hrvaškem trenutno pač veliko preveč.
Zgodba o dejanju, ki ga je storil Šimunić, še zdaleč ni končana, čeprav je hrvaško sodišče igralcu zaradi neprimernega vedenja in spodbujanja nestrpnosti že dva dni po dejanju izreklo kazen v višini 3270 evrov, njegovo neprimerno vedenje pa so obsodile tudi številne domače in tuje institucije. Vendar je dejanje, vsaj tako kaže, na plan naplavilo tisto, kar se je dolgo skrivalo pod preprogo. Ustaštvo!
Roko na srce, Hrvaška se še zdaleč ni povsem opredelila do tega, kakšen je njen odnos do preteklosti. Pred časom je hrvaški zgodovinar Dušan Bilandžić dejal, da del Hrvatov na zločine ustaškega režima ne gleda kot na nekaj zelo slabega, saj sodi, da ni večjega boga od nacije in nacionalne države, čeprav je bila država NDH, na čelu nje pa Ante Pavelić, pošast! Dejal je še, da so po domovinski vojni na plodna tla padle ideje ustaške ideologije, ki so Srbe razglašale za edine sovražnike Hrvatov. V zavest ljudi pa se je prikradlo razmišljanje, češ, »vidite, ustaši so vedno govorili, da so Srbi sovražniki, in v tej vojni se je to pokazalo«.
Ideološki krog se je po prepričanju številnih spet zavrtel, mladih v njem, rojenih precej pozneje, kot se je zgodila druga svetovna vojna z ustaši in domovinska vojna, in ki se zavzemajo za »neke ustaške in radikalno nacionalistične vrednote«, pa je na Hrvaškem vse več.
Krožišče, na katerem se je znašla Hrvaška, ima sicer še vedno enako število izhodov, vendar vse manj časa, da končno nakaže smer, v katerega bo zavila.
