V ponedeljek je naredil samomor znani podjetnik iz okolice Maribora, ker ni več videl izhoda iz težav, v katerih se je znašlo njegovo gradbeno podjetje. »Mora res nekdo umreti, da se bodo stvari spremenile?« je zanimalo pretresenega brata.

Ker je tudi on podjetnik, ki se ukvarja z gradbeništvom, je iz lastnih izkušenj opisal razmere, v katerih delujejo mala podjetja, kakršno je njegovo in bratovo, večinoma kot podizvajalci pri večjih naročnikih. Grožnje, izsiljevanje, neupravičene reklamacije že opravljenih del, neplačevanje računov, izmikanje izvršbam s pravnimi triki ...

Kakor smo izvedeli od partnerjev in kolegov, je umrli veljal za poštenega partnerja in dobrega izvajalca. Njegove jeklene konstrukcije so bile »vrhunske«, smo slišali. A kaj, ko je moral plavati v bazenu z vse manj vode in vse več morskimi psi, v kar se spreminja oziroma se je že spremenil slovenski (predvsem) gradbeni trg.

Direktorica ene od slovenskih bonitetnih hiš je pred kratkim povedala, da izvajalci svoje plačilo, če sploh, lahko pričakujejo v 270 dneh od izvedbe posla. Kdo lahko zdrži tako dolgo? Mali podjetniki, ki so v času krize poleg vsega drugega izgubili tudi podporo bank (te si rešujejo zgolj lastne riti, je bil slikovit sogovornik), težko. In tisti, ki še kaj dajo na pošten posel in jim ni vseeno za zaposlene, so v takšnih razmerah res vrsta, ki je obsojena na izumrtje.

Tudi pri pripravi članka o omenjenem tragičnem primeru smo slišali oceno, kje je samo bistvo težav oziroma ključ do rešitve težav v vsej gradbeni verigi, v kateri kratko vedno potegnejo najmanjši pod(pod)dobavitelji. To so banke. Te so, povrhu vsega, celo v državni lasti, vsaj največje med njimi. Banke namreč sedijo na kupu hipotek, s katerimi so zavarovale kredite, ki so jih radodarno odobravale investitorjem. Oboji so živeli v prepričanju, da se nepremičnine v Sloveniji lahko samo dražijo in da je povpraševanje brezmejno. Torej, banke se otepajo zasega nepremičnin in raje podaljšujejo kredite investitorjem, ki teh nepremičnin ne morejo prodati. Nihče namreč ne želi priznati, da se je zmotil, in prevzeti odgovornosti za izgubo. Zaseg in prodaja večje količine nepremičnin bi namreč precej znižala njihovo (zdaj napihnjeno) ceno, banke pa bi morale oblikovati dodatne rezervacije, saj bi se vrednost zastavljenega premoženja znižala. A to bi hkrati končno sprostilo denar v povsem suhi gradbeniški sektor in morda rešilo agonijo tisočih podizvajalcev, ki zdaj dihajo na škrge ali pa tudi to ne več.

Zadnje dni prihajajo na dan neverjetne ukane in triki, ki jih uporabljajo gradbinci, da izigravajo drug drugega. Pa ne le v zadnjih dneh. Pred meseci smo bili novinarji priče sodnemu procesu, na katerem je prevoznik na razpravi komaj skrival solze, ko je pojasnjeval kalvarijo, ki jo je prehodil, da bi dobil plačano to, kar je pošteno opravil. Preveč vrstic bi porabili, da bi jo na tem mestu opisali. Nasprotna stran se je zgolj nasmihala, češ, smo pač našli luknjo v zakonu, zanko, v katero se je ujel podizvajalec. Hvala za brezplačno opravljeno delo in na svidenje pri naslednjem poslu.

Naj ponovimo vprašanje brata umrlega gradbinca: Ali mora res nekdo umreti, da se bo sistem spremenil, da bo pravni sistem začel delovati in bo država onemogočila takšne goljufije? Dvomimo. Mimogrede, stadion Stožice, od koder prihajajo številni primeri opisanih zlorab, se gradi v javno-zasebnem partnerstvu, torej tudi z državnim denarjem. Pa tudi največje banke so v državni lasti.

Iz petkove tiskane izdaje Dela

Že prej so bila v preiskavo suma kartelnega dogovarjanja vključena podjetja SCT, Primorje, Vegrad, Cestno podjetje Ljubljana, Cestno podjetje Maribor, Cestno podjetje Grosuplje, CM Celje in Kraški zidar (slika je simbolična) Foto: Igor Zaplatil/Delo