Tiskane izdaje
Po drugi svetovni vojni je zahodna Evropa zaživela v miru in blaginji, kakršnih ni poznala v krvavih stoletjih pred njo, po koncu hladne vojne se ji je pridružil še večji del preostale stare celine. Vsi smo doživljali tudi krize. Ene prej in druge kasneje so pretresali neenakomerni razvoj in politični prepiri, vse skupaj je dala na ponovno preverjanje zadnja globalizacija, pa čeprav še nismo dobro predelali niti posledic prejšnje, ki jo strokovnjaki postavljajo v dvajseta leta minulega stoletja.
V minulih sedmih desetletjih je imela Evropa srečo, da so jo dovolj pametni voditelji povedli na pot, na kateri so na ruševinah starih sovraštev zrasli boljši časi. Ko jo z britansko referendumsko odločitvijo za izstop iz Evropske unije spet majejo politični in gospodarski, s krizami v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu pa varnostni izzivi, se je dobro spomniti, da naš mir ni samoumeven, kaj šele blaginja. Še vedno velja krilatica britanskega državnika in filozofa irskega rodu Edmunda Burka, da je za zmagoslavje zla dovolj, da dobri ljudje ne ukrenejo ničesar.
Napovedan gigantski tehnološki razvoj nas bo morda popeljal v čase, pred katerimi se bo lahko skrilo tudi sedem evropskih desetletij po drugi svetovni vojni. Robotizacija bo odvzela človeka nevredna težka dela, večja dostopnost materialnega bo opravila z osredotočanjem na stvari namesto na delovanje in razvoj. Galopirajoč napredek v zdravstvu obljublja obračun s številnimi boleznimi in morda najpomembnejše vprašanje prihodnosti ne bo, kako naj vsak od nas do konca izkoristi svoje potenciale, ampak kako naj ustvari nove. Krasni novi svet (bližnje?) prihodnosti bo prinesel tudi nevarnosti, a se človeku odpirajo obzorja vsaj delne emancipacije od nekaterih dosedanjih naravnih danosti.
Takšen razvoj bo mogoč le na vrednotah, na katerih se je v minulih desetletjih združevala Evropa: na osebni, politični in gospodarski svobodi, na spoštovanju človekovih pravic in dovoljevanju ustvarjalnosti. Po brexitu se bo morala evropska sedemindvajseterica pri razvoju dokazati vsaj tako kot Velika Britanija, ki se želi vrniti k svojim liberalnim gospodarskim in drugim koreninam. Pri tem Evrope ne omejujejo le notranja nesoglasja, ampak tudi številni zunanji nasprotniki, ki utemeljujejo prevlado na nasprotnih vrednotah: skrajnem nacionalizmu, nedemokratičnosti, celo povampirjenju ene od velikih svetovnih religij. Z begunskim valom, terorizmom, avtokracijo in vojnami vse bolj pritiskajo na nas, ne da bi jih bilo sram zlorabljati komunikacijskega in tehnološkega razvoja za svoje nesodobne cilje.
Evropa se mora braniti z vsemi varnostnimi ukrepi, ki jim ima ob spoštovanju svojih vrednot na voljo, pa tudi z zagotovitvijo nadaljnjega razvoja. Že v zgodovini nam ni bilo nič podarjenega in stara celina se je z vojnami in revolucijami prebila do časov, ko verske reformacije, demokracijo, pravno državo in tržne svoboščine, pa tudi boj za enakopravnost vseh ljudi ter moških in žensk, upravičeno štejemo med svojo idejno dediščino. Vse kaže, da nam nič ne bo podarjenega niti danes, a je ideja obrambe Evrope vredna tudi zdaj.
