Tiskane izdaje
Sporazum med Srbijo in Kosovom je dobra novica za Evropo. Zahodni Balkan je bil v obeh svetovnih vojnah sod smodnika. Po krvavih balkanskih vojnah in razpadu SFRJ, ki se je čez noč sesula kot hiša iz kart, ker se narodi, ki so v njej živeli, niso več počutili kot doma, velja za pretežno pogašeno krizno žarišče. Bruseljski dogovor o stopnji avtonomije, ki jo bo uživala skupnost srbskih občin na severu Kosova, ni le tlakoval evropske poti Srbije in Kosova, temveč je za zdaj tudi preprečil, da bi se žerjavica razplamtela.
Veliki igralci na mednarodnem političnem parketu so se očitno včasih pripravljeni učiti iz zgodovine. Sporazum med Beogradom in Prištino, ki ni pomemben le za Srbijo in Kosovo, temveč za celotno regijo, ne bi bil možen, če Bruselj in Washington ne bi pritisnila na Prištino, ki je še včeraj uživala skoraj brezpogojno podporo. Ker je konec obdobja velike podpore Prištini, so kosovski voditelji prvič prisiljeni napeti vse sile, da se približajo srbski skupnosti na severu Kosova.
Dogovor med Beogradom in Prištino bi padel v vodo, tudi če se srbska vladajoča koalicija ne bi trdno odločila, da sta Evropska unija in začetek pristopnih pogajanj državna prioriteta. Bruseljski dialog je kmalu pokazal, da je srbska politična elita na oblasti, ki je odprla vrsto tabujev državne politike, pripravljena poskusiti presekati kosovski gordijski vozel. Scenarij se ne bi izšel, če bi Bruselj, Berlin in Washington stisnili Beograd v kot, ne da bi ga nagradili s korenčkom, kot je priporočilo evropske komisije za začetek pristopnih pogajanj s Srbijo.
V tej igri mačk z mišmi so bila vseskozi pomembna tudi prizadevanja, da bi bila priznana velika pooblastila skupnosti srbskih občin. Ne le zaradi Beograda, ki se je zavedal, da bodo naslednje ponudbe le še slabše, temveč tudi zaradi Srbov na Kosovu, ki za svojo državo še vedno priznavajo Srbijo. Srbski manjšini brez podpore Beograda, če ta ne igra s figo v žepu, ne bo preostalo drugega, kot da se prej ali slej dogovori z albansko večino za minimalni obseg skupne državne administracije.
Čeprav sporazum o normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino, ki sta ga potrdili srbska vlada in kosovski parlament, čaka še na zeleno luč v srbskem parlamentu, je ključno vprašanje, kako bosta Srbija in Kosovo izvajala dogovor. Evropski voditelji iz previdnosti niso zapravili vseh adutov. Če Beograd ali Priština ne bosta izpolnila pričakovanj, Srbija ne bo dobila datuma za začetek pristopnih pogajanj z EU, Kosovo pa se bo obrisalo pod nosom za začetek pogajanj o zveznem sporazumu.
Članstvo Srbije in Kosova v EU lahko prispeva k stabilnosti v regiji. Glavni akterji gradijo nov zagon evroatlantske integracije Zahodnega Balkana na predpostavkah. Če jih bodo predpostavke pustile na cedilu, nemara računajo, da imajo še vedno na voljo silo, da jih podkrepi.
