Tiskane izdaje
»Grški premier Cipras je neposreden rezultat politike varčevanja, je bitje, ki so ga posojilodajalci sami ustvarili. Podprtega z javno podporo ga bodo zdaj morali sprejeti nazaj,« je v teh dneh izjavil eden od največjih evrskih ekonomistov Paul De Grauwe. Mož dobro ve, kaj govori: že davnega leta 1997 smo naredili z njim intervju za Sobotno prilogo in ga opremili z zimzelenim naslovom Nemci ne zaupajo jugu. De Grauweju se je takrat evropska monetarna unija zdela podpore vredna zamisel. A je preroško opozoril, da je zelo tvegana. Če se popolnoma ponesreči, to lahko pokoplje Evropsko unijo ...
Po referendumu in ponedeljkovem odhodu zvezdniškega finančnega ministra Janisa Varufakisa je iz Aten zavel spravljivejši, bolj tehnokratski veter in zadnji predlog njegovega naslednika Cakalotisa je verjetno zadnja možnost za politični kompromis na evropski ravni, ki bi preprečil tisto najhujše: grški bankrot in izstop iz evra s hudimi in zelo nepredvidljivimi posledicami za Grke in Evropo.
Grška prošnja za triletno posojilo iz evropskega mehanizma stabilnosti ESM v zameno za »takojšnjo« davčno in pokojninsko reformo je seveda nekaj, kar razumejo in pričakujejo birokrati v evropski komisiji in ECB – res pa podrobnosti novega grškega predloga še niso znane, in kot vemo, se hudič vedno skriva prav v njih. Dvomov med evrokrati je veliko, še posebno ker grška vlada zdaj obljublja stvari, ki so jih volivci odločno zavrnili na referendumu. A zdaj, ko so Grki stopili korak nazaj in pokazali pripravljenost za dogovor, je čas, da sreča pamet tudi evropsko stran, predvsem nepopustljive Nemce, ki so s svojimi zunanjetrgovinskimi presežki največji evrski dobičkarji.
Ob nesposobnosti za politični dogovor sicer zdaj najtežje odločitve čakajo birokrate v ECB, ki načeljuje še vedno nedokončanemu projektu evropske monetarne unije. ECB je zdaj postavljena v kot: če ne bo hotela kreditirati Grčije, bodo tamkajšnje banke čez noč bankrotirale, pri tem pa bi se izkazalo, da ECB ni politično neodvisna posojilodajalka v skrajni sili, kar ji narekuje njen mandat, ampak le podaljšana roka najvplivnejšega evropskega političnega establišmenta. Tako se lahko strinjamo z De Grauwejem, ki je pred kratkim tvitnil, da »ECB lahko in mora likvidnostno podpreti grške banke. Če tega ne bo storila, bo politiko postavila pred ekonomiko.«
Reševanje grškega vprašanje v odločilnih dneh pred nami bo največji preizkus opravilne sposobnosti za evropske institucije in politično elito. Če Evropa zdaj ne bo zmogla urejeno rešiti vprašanja majhne Grčije, se ji verjetno že srednjeročno ne piše prav nič dobrega. Signali, ki ob evrski krizi v zadnjih dneh prihajajo iz globalnega okolja – kolaps na kitajski borzi, prenapihnjeni delniški baloni v ZDA – zlovešče in pospešeno nakazujejo možnost novega svetovnega finančnega zloma, ki bi lahko bistveno presegel tisto, kar smo videli pred sedmimi leti po padcu banke Lehman Brothers. V primeru črnega scenarija bi se zatresle – in morda bile potrebne reševanja – tudi države, ki so v evroskupini precej bolj finančno težke od Grčije: recimo Španija, Italija, da kakšne Francije niti ne omenjamo ...
