Igra z zaupnico, igra z živci, z opozicijo

Ko predsednik vlade Janša omenja možnost vezave zaupnice, postanejo zadeve v političnem smislu resne – čeprav to izreče mimogrede. Ko pa to napove po zaprti seji državnega zbora, kjer obravnavajo stanje v bančnem sistemu, se znajdemo v položaju, ki je podoben temu, kar smo doživljali pred letom dni.

Pravega smisla, zakaj jo veže na spremembo ustave, za katero potrebuje dve tretjini poslanskih glasov, se pravi 60 – kar bistveno presega realno moč koalicije v državnem zboru –, na prvi pogled ni videti. Še zlasti zato, ker so napovedi opozicijskih poslancev, da si do petka ne bodo premislili, prav tako resne.

Janša zaupnico pogojuje s potekom izredne seje, na kateri poslanci obravnavajo rekordno število zakonov. Mnogi od teh so izjemno zahtevni in usodni za konfiguracijo slovenskega državnega premoženja. Kot je mogoče razumeti premiera, je vložitev zaupnice precej odvisna od rezultata glasovanja o državnem holdingu. Navsezadnje so o tem vladnem megaprojektu še danes potekala usklajevanja v koalicijskih vrstah. Če je tako, bi bilo bolj logično, da bi Janša vezal zaupnico na usodo holdinga.

Poigravanje z zaupnico je treba razumeti tudi v širših okoliščinah. Vse bolj jasno postaja, da so koalicijske vrste po prvih mesecih navidezne enotnosti dodobra načete zaradi krivičnih posledic še enega megaprojekta – zakona o uravnoteženju javnih financ. Sodu pa je dno izbilo pogrevanje ideoloških tem. In kako zakrpati vse to – z izrednimi razmerami in zaupnico! Pri fiskalnem pravilu lahko v žep spraviš koalicijo in opozicijo. Zato je možno, da Janša v tem trenutku igra na vse ali nič – da bi si pridobil legitimnost za vladanja še naprej.