Igranje s smrtjo

Slovenija je že dolgo država v vojni. Ne glede na količino zanikanja in puhlih fraz o »pravicah in dolžnostih znotraj Nata« in »sodelovanju v mednarodni mirovni misiji«, ki smo jih redno deležni od oblasti, slovenski vojaki v Afganistanu sodelujejo v vojni. V vojni, ki traja že skoraj desetletje. V vojni brez izhodne strategije, brez jasnih ciljev in kakršnega koli napredka. V vojni, ki se še dolgo ne bo končala.

Slovenska vojaška misija pod Hindukušem bi se morala že davno končati, saj oblastem – katerim koli že – nikoli ni uspelo jasno artikulirati vzrokov našega sodelovanja v eni izmed modernih globalnih vojn. Razmere v Afganistanu so se od napotitve prvega slovenskega kontingenta pred skoraj sedmimi leti do danes drastično poslabšale. Vrsta napak in nedoslednosti mednarodne skupnosti afganistansko vojno podaljšuje v neskončnost, v gledališču absurda pa vse bolj dejavno nastopajo tudi slovenski vojaki.

Lani poleti, ko so se iz Afganistana umaknili Nizozemci in ko so svoj odhod napovedali tudi Kanadčani, so pod Hindukuš odšli prvi slovenski vojaki, za katere niso veljale tako imenovane nacionalne omejitve, ki so pripadnikom slovenskih kontingentov do takrat prepovedovale sodelovanje v neposrednih spopadih in geografsko omejevale območje njihovega delovanja. Namesto da bi se vlada odločila natančno določiti datum (čimprejšnjega) slovenskega umika iz Afganistana, je naša misija postala »agresivnejša«, vojaki pa precej bolj ogroženi. Še posebno po selitvi dela kontingenta v Šindand ob iranski meji, kjer je navzočnost talibov in nekaterih drugih uporniških skupin precej večja kot v Heratu.

Pripadnica slovenskega kontingenta Melita Šinkovec, ki je bila v ponedeljek laže ranjena v talibskem poskusu vdora v oporišče Natove misije Isaf v Heratu, je imela srečo. Tako kot ima srečo vsakdo, ki se iz samomorilskega napada, bombardiranja ali strelskega obračuna izvleče brez hujših poškodb. A količina sreče je – postavljena v verjetnosti račun – omejena in slovenski vojaki so v Afganistanu porabili že vse »metafizične« kredite. Zapeljali so na mino, bili udeleženi v strelskem obračunu, vanje se je zaletel samomorilski napadalec, nanje so letele uporniške granate. Do zdaj – brez resnejših posledic. To meji že na čudež: pred štirimi leti je bilo v tujini hkrati kar enajst odstotkov vseh poklicnih pripadnikov Slovenske vojske, kar nas je uvrščalo v vrh držav članic Nata. Glede na intenzivnost sodelovanja v vojaških misijah na tujih terenih je Slovenija ena redkih držav, ki (izvzemši samomore) ni izgubila enega samega vojaka ali vojakinje.

Tudi – ali predvsem – zato se pri nas nikoli ni zares razvila javna razprava o smiselnosti slovenskega sodelovanja v padli Natovi afganistanski misiji. Slovensko sodelovanje v afganistanski in pred tem tudi iraški vojni je bilo v medijih uvrščeno v politični, in ne eksistencialni kontekst, in je imelo ves čas vlogo »drugorazredne teme«. Politične elite so ob redkih neugodnih novinarskih (in širše javnih) vprašanjih le naveličano odmahovale z roko, saj jim pred javnostjo – in predvsem pred družinami vojakov in vojakinj – doslej ni bilo treba zagovarjati slovenskega oportunističnega sodelovanja v nepravični vojni, ki se čedalje bolj širi in bo v prihodnjih mesecih, v senci medijsko odmevnejših dogajanj na Arabskem polotoku in v severni Afriki, doživela enega svojih vrhuncev.