Igranje z živci

Ob branju poročila o upravnem nadzoru na nevrološki kliniki postaja kazensko ovadeni zdravnik Ivan Radan nekakšen junak. Če namreč ne bi zakrivil dogodka s kalijem in se samoprijavil, je vprašanje, kdaj bi izvedeli za nepravilnosti in nedorečenosti, tako na oddelku, na katerem je delal, kot v celotnem ljubljanskem kliničnem centru. Vprašanje je, kdaj bi, če ne bi bilo tiste sporne infuzije, pacienti uradno izvedeli, da je za njihovo varnost slabo poskrbljeno in da je sistem večkrat odpovedal. Zaradi afere, ki jo je sprožil Radan, in posledično velikega pritiska javnosti, so na ministrstvu napisali poglobljeno poročilo in obljubili, da bodo naredili vse, da se razmere uredijo. Za izboljšanje kakovosti in varnosti bolnikov napovedujejo več aktivnosti.

Zdramila se je torej skrb, ki bi vedno morala biti na prvem mestu. Škoda le, da je bil za njeno zdramitev potreben neljub dogodek. Dogodek, ki priča o tem, da pri nas zadeve začnemo popravljati šele, ko so dovolj zavožene, ko nekomu popustijo živci, ko se zgodi najhujše, ko zadeva zaide v medije in stanje postane brezizhodno.

Podobno je z dogajanjem na otroški srčni kirurgiji. Čeprav so tam več let opozarjali na slabo zastavljen program, so ga prekinili šele, ko se je z ugovorom vesti na okope postavilo deset zdravnikov. So take kalvarije res potrebne? Zakaj stvari ne znamo reševati prej, drugače in bolj kakovostno?

Januarja letos je Radan za Delo dejal, da je s kalijem provociral. Da je dogodek insceniral tako, da je kalijev klorid tekel mimo žile v dve podlogi: »Hotel sem opozoriti na veliko hujše dogajanje, to je na zelo slabe odnose in nekomunikacijo znotraj zdravstvenega tima.« A je, sodeč po poročilu, opozoril na veliko več. Ker mu glede provokacije niso verjeli in ker si je niti v morastih sanjah ne bi smel privoščiti, je sam sebi nastavil past. A vanjo ujel tudi druge.