Igre brez meja

Družbeni pojav, znan po izrazu politika, ima zgodovinsko gledano precej negativen predznak. Nekdo bo z njo zmeraj nezadovoljen. Primerjava politike z žensko dvomljivega slovesa zato ni nič nenavadnega. Izkušeni politiki se dobro zavedajo znanega reka »Zdaj si, zdaj te ni«, zato pač po svojih močeh krmarijo po nemirnem političnem morju. In niso pretirano presenečeni, ko nasedejo na čeri. Drugače je z mariborskim županom Francem Kanglerjem, ki bi glede na politično kilometrino sicer moral spadati v omenjeno skupino, vendar se raje drži reka »Izjema potrjuje pravilo«.

Na oblast se je zavihtela, če si sposodimo Kanglerjeve besede, prava vlada – tista, od katere si je prvi Mariborčan obetal veliko, dobil pa nič. Zimske univerzijade v Mariboru ne bo. Prava vlada ne da denarja in Kangler je, kajpak, presenečen. Kot vedno, kadar se mu kaj zalomi ali ga kdo pusti na cedilu in postane objekt (morebitnih) političnih igric. V lastni jaz se seveda ne zazre in tudi napak ne priznava.

Ob izbruhu finančne krize ni hotel slišati alarma, da megalomanske želje, ki so bile negotove že v času debelih krav, niso uresničljive. Opozorila niso zalegla. Trmasto je vztrajal do bridkega konca, pa čeprav je bilo že veliko prej jasno, da je projekt ostal brez osnovnega poslanstva – z gradnjo športne infrastrukture spodbuditi turistični razvoj regije.

Toliko opevani sinergijski učinki so izpuhteli že veliko pred usodno sejo prave vlade. Že v času Pahorjeve vlade, ki pa si očitno ni hotela umazati rok. Če ne bi pred dvema letoma podlegla pritisku in na koncu s stisnjenimi zobmi plačala astronomske kotizacije v višini treh milijonov evrov, in to zgolj zato, da je Maribor pridobil pravice za izvedbo univerzijade, bi bil danes spomin na, bodimo pošteni, propadle tretjerazredne študentske igre le še bled spomin.

Tako pa se prave težave šele začenjajo. Mednarodna univerzitetna športna zveza (FISU) v primeru odpovedi žuga s tožbo pred mednarodnim športnim razsodiščem v Lozani, vlada pa bo zahtevala nazaj tri milijone evrov. Kajpak od obubožane občine Maribor in Slovenske univerzitetne športne zveze (SUSA). FISU namreč kotizacij ne vrača.

Propad univerzijade bo torej davkoplačevalce v vsakem primeru stal vsaj tri milijone evrov. Zato Kangler in predsednik SUSA Otmar Kugovnik ne bosta mogla tiščati glave v pesek. Če sta nasedla fantom iz prestižnega bruseljskega dvorca Château de la Solitude, ki pred skoraj štirimi leti niso skoparili s hvalo na račun organizatorjev, naj to priznata.

Svoj del krivde pa nosi tudi državna politika, zlasti Pahorjeva vlada, ki, ko je enkrat plačala kotizacijo, ni znala ali hotela presekati gordijskega vozla. In nazadnje je tukaj še Janševa vlada, ki je dala Kanglerju jasno znamenje, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Pa zanemarimo varčevanje. Preprosto se ni mogoče znebiti občutka, da so se tudi »ta pravi« naveličali Kanglerjeve robatosti.