Tiskane izdaje
»Putinove igre« v Sočiju 2014 pod pokroviteljstvom Mednarodnega olimpijskega komiteja so še en kronski dokaz, da je edina avtoriteta sedanjega časa denar. Povezava kapitala in politike, tudi športna, že dolgo nima meja. Ko smo v preteklih dneh brali, kako potratna in nečloveška je Putinova država, se nismo mogli izogniti misli Nobelovca Iva Andrića, da vsakič ko mislimo, da so nam nekje za nekaj »odprli oči«, to pomeni, da smo jih za sto drugih stvari zaprli. V Sočiju so politične zgodbe zasenčile šport. Na srečo le pred igrami, kajti danes bo v ospredju spet šport. To pa ni le namen, ampak tudi bistvo olimpijskih iger. Nihče ne bo imel več časa, da bi se ukvarjal z malimi in velikimi temami sodobnega časa, ki se sicer zrcalijo po vsem svetu, na OI pa se vedno lomijo na organizatorjih.
Ob tej priložnosti bi bilo treba vsem udeležencem – od športnikov do novinarjev – na srce položiti misli šestkratne smučarske šampionke Anje Pärson, ki je na vprašanje, kako razume polemiko o istospolni usmerjenosti, odgovorila, da noben zakon ne bo spremenil zavesti ljudi. »V številnih državah je lažje biti gej kot revež ...« Anja, ki ima istospolno partnerko in sina Elvisa, nima nobenih zadreg.
OI so bile s svojim konceptom svetovnega gibanja predhodnica popolne globalizacije današnjega časa neoliberalnega kapitalizma, kot mu radi rečejo. S športom so se vselej nakazovale družbene spremembe, čeprav se je zdelo, da vztraja pri svojih koreninah – poštenih odnosih in fair playu. Poštenosti, vsaj v poslu, pa je zelo malo. Machiavellijeve oblasti in moči željnih »vladarjev« se je napaslo toliko, da poti nazaj ni več. Soči 2014 je pokazal, da ima športna aristokracija veliko večjo moč, kot jo kaže.
Soči je tudi nekakšen vrhunec zgodbe, ki se je začela v Sarajevu 1984, ko je kapital za vselej spremenil zimske igre. Soči, kakršenkoli že bo, je gotovo tudi recept za bližnjo prihodnost olimpijskega gibanja. Pod okriljem MOK si bo veliki kapital, pa najsi bo zasebni ali državni, lastninil vse – od mest do regij. Ko te dni v Sočiju poslušamo zahodnjake z Američani na čelu, kako bentijo čez pregrešno drage investicije, je treba stopiti le malo naokrog. Imena glomaznih hotelskih stavb povedo vse: Mariott, Radisson, Park Inn ...
Po vsem videnem in doživetem pa ni nobenega dvoma, da z ljudskim denarjem zgrajena hotelska naselja na Rdeči Poljani niso namenjena ljudstvu, ampak izbrancem. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da so ljudje dobili igre in drobtinice, debelejše rezine kruha pa pobrali vladarji in njihovi sluge. Da ne bo pomote: za človekove pravice se je treba boriti na vseh frontah, še posebno tam, kjer jih tlačijo s siromašenjem ljudi. Pa naj gre za Afriko, Ameriko ali Evropo. Putinove igre pod geslom »Vroče, ledeno. Vaše« bi morale biti opomin. Kaže, da bodo Rusom, kot so Kitajcem pekinške, ostale le kot spomenik. Zanima me, kdo bo čez štiri leta še govoril o Putinovih igrah. Tako je to v svetu športa. Kako že pravijo: šport je najpomembnejša postranska stvar na svetu ...
