Tiskane izdaje
Presenetljivo bi bilo, če poostritev nadzora potnikov na schengenskih zunanjih mejah ne bi povzročala zapletov med Ljubljano in Zagrebom. Vsaka stran pač želi uveljaviti svoje interese, ki niso nujno združljivi. Z izbruhom migracijske krize, terorističnimi napadi v evropskih mestih in vračanjem borcev z Bližnjega vzhoda je schengensko območje, ena največjih pridobitev evropskega združevanja, pod hudim pritiskom. Zadnje, kar si Slovenija želi, je občutek o poroznosti meje s Hrvaško.
Pred volitvami v Franciji in Nemčiji je notranja varnost ena najbolj žgočih tem. Marine Le Pen, denimo, schengen razglaša za veliko nevarnost za Francoze. Nadzor vseh potnikov, tudi državljanov EU, je ideja, ki se je pojavila po terorističnih napadih v Parizu. Tudi znotraj schengna ni več tabujev: Avstrija že od množičnega begunskega toka jeseni 2015 bolj ali manj podrobno nadzira potnike na notranji schengenski meji s Slovenijo. Evropska komisija ji – tako kot tudi nekaj drugim državam z Nemčijo na čelu – dopušča nadaljevanje nadzora, čeprav so argumenti Dunaja na čedalje bolj trhlih nogah.
Zagreb izraža pričakovanje, da bi morala Slovenija ne glede na novo schengensko zakonodajo preverjati potnike po starem, nesistematično in le ciljano. Za hrvaško turistično industrijo so namreč dolge kolone na njenih mejah vse prej kot pozitivne. Kar je razumljivo. Kljub temu lahko v danih okoliščinah pričakujejo od Slovenije le manjše opuščanje strogega režima, ki ga nihče ne bi mogel razumeti kot kršitev pravil. Največja težava je, da na vprašanje, kdaj in kako lahko članica vpelje izjeme, (še) ni nedvoumnega odgovora. Bruselj je glede tega odpovedal.
Ostaja upanje, da bo sistem, ki je bil vpeljan na vrat na nos in brez upoštevanja specifičnosti na posameznih delih zunanje schengenske meje, v praksi le postal bolj življenjski in da pretiravanje z nadzorom za vsako ceno ne bo povzročilo orjaške škode.
