Tiskane izdaje
Zadnja anketa Dela je pokazala, da nekaj več kot polovica vprašanih, natančneje 56 odstotkov, nasprotuje temu, da bi o družinskem zakoniku glasovali na referendumu. Ustavni sodniki pa so tisti, ki bodo odločili, ali je primerno, da o tej reformi družinskega prava, kakor jo nekateri nekoliko vzneseno pojmujejo, potekalo vseljudsko izrekanje.
Njegovi predlagatelji so svojo pobudo utemeljili z besedami, da se zavzemajo za spoštovanje materinstva in očetovstva ter za spoštovanje otrokove potrebe, da ima skrbna in ljubeča mater in očeta. Trdijo, da zakon ne varuje otrokovih koristi in da je nesprejemljiva kompromisna prevara. Kaj v besedilu dokumenta je konkretno tisto, kar razvrednoti pomen materinstva in očetovstva?
Najbolj znan nasprotnik zakonika iz opozicijskih vrst, poslanec SDS Franc Cukjati, je zavzemanje za razpis referenduma strnil nekoliko drugače. Po njegovih besedah bi oni, če bi bilo to pravno mogoče, imeli referendum o samo dveh členih zakonika – o drugem in tretjem členu. Zanj sta sporni zlasti definicija družine – ki so jo pisci zakonika sicer povzeli po opredelitvi Organizacije združenih narodov – in definicija zakonske zveze.
V preostalih členih zakona je nekaj zelo dobrih rešitev, je priznal Cukjati. Poleg tega pa je opozoril na nekaj, kar so mnogi bodisi spregledali bodisi pozabili: da lahko posameznik posvoji biološkega otroka svojega istospolnega partnerja po že veljavni, več kot 35 let stari zakonodaji. Nanjo se je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve opiralo, ko je julija letos že dovolilo eni lezbijki, da posvoji hčer svoje partnerke; menda je še kar nekaj podobnih zahtev vloženih na raznih centrih za socialno delo.
Ustavni pravnik Andraž Teršek zagovarja stališče, da je pri presoji ustavnih sodnikov bistven dejanski namen predlagateljev, čeprav ta morda ni jasno artikuliran. Po Terškovem mnenju je več kot očitno, da predlagatelje referenduma najbolj motijo prav določbe, ki urejajo položaj otrok v istospolnih partnerskih skupnostih.
Hkrati se ustavnemu pravniku zdi popolnoma nezaslišano, da danes, ko je družba dosegla neki etični, humanistični in duhovni razvoj, nekdo trdi, da oseba, ki je partner druge osebe, ne more prevzeti skrbniških pravic in dolžnosti nad otrokom samo zato, ker je istospolno usmerjena.
Za prof. dr. Rajka Pirnata z ljubljanske pravne fakultete pa je eden tehtnejših argumentov piscev zahteve za ustavno presojo ta, da predlagatelji s svojo zahtevo usmerjajo v omejitev pravic istospolnih oseb, ne da bi hkrati varovali kakšne svoje pravice. Ne izključuje, da bo ustavno sodišče referendum prepovedalo.
Ne gre zanemariti, da je nasprotnikom zakonika v vsega dveh dneh uspelo zbrati 25.000 podpisov podpore. Izjave državne sekretarke Anje Kopač Mrak, da njene tradicionalne družine ne bo nič manj, če bo še komu, ki se za to ima, dopustila, da je družina, in trditve poslanca LDS Boruta Sajovica, da ima Bog vse otroke enako rad, so očitno med njimi ostale bolj ali manj preslišane.
Če se bodo ustavni sodniki kljub vsemu odločili, da referendum dovolijo, tudi ni pričakovati, da bi bilo argumente zagovornikov zakonika sploh slišati med pravo ofenzivo njegovih nasprotnikov. A ne glede na to, ali bi zakonik na referendumu padel – kar se bo zgodilo, če ljudsko odločanje bo –, bodo enostranske posvojitve bioloških otrok istospolnih partnerjev še naprej mogoče. Ne bo pa zagovornika otrokovih pravic, prenosa določenih pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča in še vrste rešitev, ki so se večini zdele zelo dobre.
