In memoriam: Fiskalni svet (2009–12)

V Sloveniji imamo za stabilnost in razvoj države izjemno pomembno inštitucijo, ki pa zdaj živi svoje zgolj še virtualno življenje, in to nikjer drugje kot kar na vladni spletni strani, na seznamu državnih ustanov. V resnici je ni več. Tiho je razpadla že pred kakim letom in pol, pa se na to ni odzvala niti vlada J. Janše niti vladna ekipa A. Bratušek, njen konec so spregledali v poziciji in opoziciji, nikogar ni bilo, da bi jo poskusil oživeti, nihče ji ni pomahal v slovo.

Govorimo o fiskalnem svetu (FS, 2009–2012), iz katerega so aprila lani odstopili štirje (M. Senjur, B. Kovač, J. Mencinger, I. Simič) od sedmih članov, in od tedaj FS tako rekoč ne deluje več. Vlada je tista, ki bi po zakonu morala imenovati nove člane tega strateškega organa. Pa jih ni. Zato Slovenija že poldrugo leto nima več inštitucije, ki v normalnih državah nastavlja kritično ogledalo vladnim proračunskim napakam in zablodam in vladajoče opozarja, kaj jim je storiti, da država ne bo izkusila še hujših finančnih težav ali celo bankrota.

Fiskalni svet je v razvitih demokratičnih državah (govorimo o Švedski, Finski, Nemčiji, Avstriji itd.) zasnovan kot strokovna institucija, ki redno analizira razmere v javnih financah, nadzoruje vladno fiskalno politiko, napiše obsežno letno poročilo in druge študije in daje priporočila vladi, »po potrebi« pa tudi parlamentu in drugim odločevalcem v državi. V našem primeru je ta potreba velikanska. In seveda, v normalnih državah so fiskalni sveti res politično karseda neodvisne inštitucije, pri nas pa se je ta ideja sfižila že na samem začetku, leta 2009.

Po zaslugi Pahorjeve vlade in krogov okrog ministra za finance Franca Križaniča je dobra, izvorno »skandinavsko« naravnana ideja zvodenela že ob pripravi »zakonskih podlag«: te so določale, da člane fiskalnega sveta predlaga kar minister za finance (ne pa, recimo, predsednik države, civilna družba, javnost itd.), imenuje pa vlada, kar je pravzaprav pomenilo, da minister lahko kar sam predlaga ljudi, ki naj bi ocenjevali njegovo cenjeno delo na področju javnih financ.

Nekoliko nehigienično, ni kaj. In seveda v neskladju z omenjeno zakonsko dikcijo, da je svet posvetovalno telo za »neodvisno oceno javnofinančne politike in izvajanje strukturnih reform«. Verjetno je to zmotilo nekatere strokovnjake, da se niso odzvali povabilu v svet. No, nekateri drugi pa so se s kandidaturo strinjali in štirje od njih so nato lani odstopili. O vzrokih za to na tem mestu ne bomo razglabljali, a triletna poročila o stanju javnih financ (2010, 2011, 2012), ki so jih napisali pod vodstvom izkušenega makroekonomista Marjana Senjurja, so bila dokaj kritična in neprizanesljiva, z jasnimi navodili, kaj nam je storiti, da se ne znajdemo v natanko tistem položaju, kot smo zdaj – ko nam grozi, da svoje države kmalu ne bomo več upravljali sami. In s kolegi sem bil včasih kar presenečen, ko je bil pod poročila sopodpisan tudi J. Mencinger – ki ima kot posameznik do zadolževanja države in primanjkljajev precej prizanesljiva stališča.

No, fiskalni svet, ki ga ni več, letos seveda ni pripravil svojega poročila o stanju javnih financ s priporočili, kako naprej. Pa čeprav bi to moral storiti do konca aprila – tako zahteva zakon o javnih financah. Ob tem se, simptomatično, ni zganila nobena državna inštitucija – pa bi se morala, in to kar od predsednika republike ali vlade navzdol.

Pomenljiva je ta popolna brezbrižnost drugih eminentnih državnih inštitucij do razpada ene od njih. Ne mislim, da bi fiskalni svet v tej ali kakšni drugi kadrovski zasedbi lahko rešil državo pred posledicami preteklih grehov in posledično težkimi odločitvami že v bližnji prihodnosti. A prav vsak inštitucionalni kamenček, ki bi sestavil mozaik bolj pregledne, vključujoče, inštitucionalno zdrave in gospodarsko uspešne Slovenije, je pomemben – za blaginjo vseh nas.

Pri nas imamo vse preveč inštitucij, ustanovljenih s prosvetljenimi nameni, po vzoru normalnih držav, ki iz različnih razlogov razpadejo po vsega nekaj letih ali mesecih. Spomnimo se kadrovsko akreditacijskega sveta (Kas), ki je prav tako protestno odstopil v letu 2010 ali pa famozne AUKN, ki je za časa predprejšnje vlade postala klientelistično-politikantska karikatura smotrnega upravljanja državnega premoženja. Tudi prejšnja, Janševa vlada, ki je AUKN ukinila, je delovala po enakem klientelističnem kadrovskem vzorcu, o aktualni vladi pa za zdaj ne bi izgubljali besed, saj ni za razvoj učinkovitih ekonomskih inštitucij države doslej naredila pravzaprav nič, ravno nasprotno, »zgodil« se ji je GG Mišič. Res bizarno.

Zakaj toliko govora o inštitucijah? Odgovore najdemo v briljantni knjigi Why Nations Fail (Zakaj države ne uspejo), v kateri D. Acemoglu in J. Robinson pojasnita, da je pot do blaginje ali pa bede držav odločilno tlakovana prav z njimi – in vsaka država si sama izbere svojo pot. Tudi Slovenija.