Tiskane izdaje
Trajanje učinkovanja ukrepov za obvladovanje krize na evrskem območju, sprejetih v zadnjih dveh letih in pol, so še pred kratkim merili najprej v tednih, potem pa v dnevih. Po vsakih reševalnih ukrepih so se trgi vsaj za nekaj časa pomirili. Pred kratkim pa se je trajanje učinkovitosti teh ukrepov zelo skrajšalo. Nekaj ur po novici, da bodo španske banke prek vlade v Madridu dobile sto milijard evrov pomoči, je obrestna mera, ki jo trgi zaračunavajo španski državi za obveznice z desetletnim rokom dospetja, švignila kvišku do neznosnih sedem odstotkov. Vsaj na prvi pogled gre za perverzen odziv muhastih trgov, ki kaznujejo državo, ki je pravkar dobila veliko pomoč.
Pozoren opazovalec pa lahko zelo hitro odkrije, da v tem odzivu ni nič takšnega, česar ne bi mogli pričakovati. Španska vlada se v tem primeru ni mogla izogniti usodi Irske, ki je prevzela dolgove svojih bank in s tem zelo prizadela državno blagajno, ki je bila do takrat ena najsolidnejših v Evropi. Ker teh sto milijard evrov niso dobile neposredno banke, temveč jih je kot posojilo dobila država, ni čudno, da so trgi ugotovili, da je ta vrsta pomoči morda dobra za banke, ne pa za že zelo zadolženo državo. Ugotovitev se je seveda izrazila s skokom obresti na španske dolžniške papirje oziroma s podražitvijo posojil tej državi.
Dejstvo, da neznanskih sto milijard evrov na trge ni naredilo vtisa, nam prinaša pomembno sporočilo. Morda to, da so izčrpane vse možnosti spopadanja s krizo z nekakšnimi polkoraki. Poiskati je treba nekaj velikega in korenitega.
Medtem ko je ta reakcija burno odmevala, je bilo v javnosti manj opaženo to, da so trgi po zelo dolgem času višje obresti zaračunali tudi Nemcem. Seveda so te še vedno izredno nizke. Obresti na desetletne dolžniške papirje nemške države znašajo komaj nekaj več kot 1,5 odstotne točke. Verjetno pa je veliko pomembnejše dejstvo, da se to dogaja na nemških tleh, kjer je bilo še včeraj eno najbolj priljubljenih zatočišč svetovnega kapitala, prestrašenega zaradi številnih negotovosti in tveganj, s katerimi se spopada. Zadeva je morda toliko resnejša, ker sovpada z največjim upadom gospodarskih pričakovanj nemških poslovnežev v več kot desetih letih (tako imenovani indeks ZEW gospodarskih pričakovanj, ki ga sestavijo z anketiranjem 274 nemških menedžerjev, je zadnjič tako globoko upadel leta 1998). Seveda je razumljivo, da je na podlagi opisanih skokov obresti navzgor prezgodaj karkoli sklepati, je pa morda mogoče in tudi treba zastavljati vprašanja. Recimo vprašanje, ali to morda ni znamenje dvomov, da celo takšna država, kot je Nemčija, ni imuna na »okužbe« na evrskem območju, zato ni tako varno zatočišče za finančne begunce z drugih območij Evrope in sveta, kot je videti. Še verjetneje pa je, da se trgi začenjajo spraševati, koliko bo kriza konec koncev stala tudi Nemce.
Zato ni čudno, da je neznosna višina obresti za evropsko obrobje igrala tako pomembno vlogo na nedavnem sestanku predsednikov držav in vlad držav skupine G 20 v mehiškem letovišču Los Cabos. Evropski voditelji, pa tudi drugi so si ob izidu grških volitev vidno oddahnili, saj to državo za vsaj nekaj časa umikajo iz središča gospodarskega dnevnega reda. Opisani oster pomik obresti navzgor je na »izpraznjeno« mesto postavil Španijo. Po mnenju analitikov pa tudi Italija ni več daleč od tega. Glavni razlog je vprašanje, kako naj s takšnimi obrestmi državi leta 2012 na trgih sploh dobita potreben denar. Za Španijo te potrebe ocenjujejo na 260 milijard evrov (več kot petina BDP države), za Italijo pa na 600 milijard evrov (približno 26 odstotkov BDP države). Že preprost izračun pove, da država drsi v dolžniško past, če se zadolžuje po ceni, ki je toliko višja od nominalne stopnje rasti družbenega proizvoda. Ali drugače povedano, korak k okencu reševalnega sklada se zdi neizogiben, če dolg raste hitreje od sposobnosti države, da oklesti druge izdatke ali da poveča prihodke.
V uradnem sporočilu skupine G 20 je zato podpora bančni in fiskalni integraciji držav evrskega območja nekoliko nenavadno pisana kot pot, ki vodi k nižjim stroškom zadolževanja. Šele v prihodnosti bomo lahko ugotovili, ali bo mogoče in ali bo volja, da se takšno splošno stališče tega »politbiroja« svetovnega gospodarstva v praksi spremeni v uvedbo ukrepov, ki so jih zagovarjali predvsem Francozi, Italijani ali Španci. V sporočilu je med drugimi zapisana zahteva, da naj nadzor nad veliki bankami – tistimi, katerih zlom bi ogrozil celoten sistem – od posameznih držav prevzame Evropska centralna banka in da naj se reševalni sklad evrskega območja neposredno vključi v dokapitalizacijo bank. Bistvo teh in nekaterih ukrepov je, naj se pretrga nevarna čedalje tesnejša povezava med fiskalno in bančno krizo. Skupina G 20 vseh teh zamisli ni bila sposobna odločno podpreti. Podprla je samo priporočilo, naj se o teh stvareh razmisli. Z drugimi besedami, sporočilo, napisano in usklajeno pred srečanjem v Mehiki, ni obvezno za nikogar. Države, članice skupine, so se samo sporazumele, da bo vsaka delovala skladno z razmerami, v katerih se je znašla. Države evrskega območja pa so obljubile, da bodo »ukrenile vse«, da bi ta denar ohranile.
Dobra stran takšnega izida posveta držav G 20 je, da se trgom ni zdelo vredno, da bi se na to kakorkoli odzvali. Očitno niso nič pričakovali.
S tem pa ni rečeno, da v dvodnevni razpravi ni bilo iskric. Zakaj bi sicer predsednik evropske komisije z govorniškega odra vzklikal, da Evropejci v Mehiko niso pripotovali, da bi jim pridigali. Manuel Barroso je že prej prišel v spor s svetovalci na drugi strani Atlantika, ko je evropsko krizo opisal kot uvoženo okužbo, ki je prišla od tam, od koder prihajajo tudi nasveti. Tako se je izpostavil neprijetnim vprašanjem, kako bi napihovanje cen ameriških družinskih hiš in stanovanj lahko bil razlog, da so te cene v nekaterih evropskih državah (Irski, Veliki Britaniji, Španiji) še bolj napihnjene. Ali pa vprašanju, ali se niso velike evropske banke, tako kot ameriške, z malo svojega in veliko izposojenega denarja spuščale v najrazličnejše špekulativne stave, ki so se v krizi od leta 2008 izkazale za zgrešene. Ne glede na to, ali ima predsednik evropske komisije prav ali ne, pa je ravno s svojim jeznim odzivom pokazal, da so bili evropski voditelji na vrhu v Los Cabosu izpostavljeni veliko močnejšim pritiskom, kot bi lahko sklepali po diplomatsko ubesedenem uradnem sporočilu.
Tudi iz pohvalnih besed, ki jih je ameriški predsednik namenil nemški kanclerki po, kot se je izrazil, »opogumljajočem« sestanku v dvoje, ki je trajal 45 minut, ni mogoče ničesar sklepati. Tudi ne iz izjave nemške kanclerke, da so razmere »resne« in da je treba »delovati«. Iz takšnih splošnih načel uradnega sporočila in nič manj posplošenih izjav navzočih državnikov nikakor ni mogoče zanesljivo presoditi, ali so zdaj na vrsti ukrepi in kakšni bodo.
Ni jasno, ali bo Grčija zaradi izida volitev nagrajena z olajšavami. O tem z vseh strani prihajajo različna sporočila, celo iz Nemčije, saj bi po besedah finančnega ministra te države Grčiji lahko malo popustili, medtem ko nekateri drugi politiki še naprej ponavljajo, da reševalnega paketa ni mogoče spremeniti. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, je gotovo to, da noben analitik ne verjame, da bi uničeno grško gospodarstvo lahko izpolnilo pogoje tega paketa. Prepričani so, da ni možnosti, da bi Atene s klestenjem izdatkov in zviševanjem davkov letos in prihodnje leto dodatno »privarčevale« 11,5 milijarde evrov.
Vsaj za zdaj pa je po njihovem prepričanju Grčija »stranska predstava«. Za pojasnjevanje glavne, špansko-italijanske predstave, pa bo priložnost že čez nekaj dni, ko se bodo v Rimu sestali voditelji držav z največjimi gospodarstvi evrskega območja. Seveda se bo takšna priložnost ponudila tudi takoj po tem, ko se bodo konec meseca sestali predsedniki držav in vlad Evropske unije. Dosedanji rezultati spopadanja s krizo pa ne ponujajo prav veliko možnosti, da bi lahko napovedali srečen konec. ¾ Foto AFP Barroso se je izpostavil neprijetnim vprašanjem, kako bi napihovanje cen ameriških družinskih hiš in stanovanj lahko bil razlog, da so te cene v nekaterih evropskih državah (Irski, Veliki Britaniji, Španiji) še bolj napihnjene.
