Tiskane izdaje
Seznam dolžnikov države spet potrjuje, da je državna pomoč podjetjem v težavah s krediti ali poroštvi velikokrat napačna poteza. Tovrstna državna pomoč se je prevečkrat izkazala za metanje denarja skozi okno.
Konec lanskega leta je država imela za 376,6 milijona evrov terjatev do 162 dolžnikov. Celoten seznam objavljamo na naši spletni strani. Največji del odpade na Družbo za avtoceste (Dars), in sicer 157,5 milijona evrov. Dars svojo obveznost, ki je nastala kot ukrep za zmanjševanje proračunskega minusa, v nasprotju s propadlimi družbami redno odplačuje. Država ima namreč do družb v stečaju, likvidaciji ali zapiranju po naših izračunih za 107 milijonov evrov terjatev, če bi upoštevali neplačane davke pa še veliko več. Kakšno poplačilo država lahko pričakuje? Po posameznih podjetjih različno, odvisno, ali je ločitveni ali navadni upnik, kakšna je stečajna masa, koliko je preostalih upnikov in tako dalje. Verjetno pa več kot drobtinice v dolgotrajnih stečajnih postopkih podjetij, ki so bili velikokrat izropani do praznih lupin, ne gre pričakovati.
Večina teh terjatev je nastala zaradi kreditiranja družb v težavah in danih poroštev. Kljub državni pomoči podjetja torej velikokrat ne preživijo, v črno luknjo pa potegnejo še državne, davkoplačevalske milijone. Matjaž Koman z ekonomske fakultete v Ljubljani je v analizi državnih pomoči med letoma 1998 in 2012 celo ugotovil, da državne subvencije negativno vplivajo na produktivnost podjetja. Državne pomoči so celo slabo vplivale na dodano vrednost na zaposlenega, tudi če so bile namenjene raziskavam in razvoju. Poleg tega so bila nekatera podjetja, očitno dolgotrajno klinično mrtva, redno na infuziji državne pomoči. Tako je 71 podjetij dobilo državno pomoč vsako leto med letoma 1998 in 2012. Porazdelitev pomoči pa je bila tudi zelo neenakomerna: 91 odstotkov vseh državnih pomoči je prejela le desetina podjetij.
Po drugi strani pa je tudi država vse slabši plačnik; agencije, direktorati, občine, bolnišnice, zdravstveni domovi in številne druge državne ustanove velikokrat zamujajo s plačili v 30-dnevnem roku. Nekatera podjetja imajo zaradi tega težave, zato bi bilo koristneje, da bi država denar namesto hirajočim podjetjem namenila plačilu svojim izvajalcem in dobaviteljem v roku, pa še bi ga ostalo za obnovo cest, dodatne strokovne pomoči v šolah in tako dalje. Čeprav so se lani izdatki za subvencije zmanjšali, vlado na tem področju čaka še veliko dela. V koalicijski pogodbi so namreč napovedali presojo učinkovitosti in uspešnosti državnih pomoči, tudi s preusmeritvijo nepovratnih državnih pomoči v povratne ter namenjanjem pomoči podjetjem z »jasno razvojno perspektivo s testiranim tržnim potencialom«. Treba pa bi bilo razmisliti tudi o sofinanciranju; na Finskem mora prejemnik pomoči to izenačiti s svojim vložkom.
Slovenija je po deležu državnih pomoči glede na BDP v vrhu Evropske unije, pred nami je le Malta. Glede na vse milijone evrov, ki jih je država zlila v zdaj propadla podjetja, se upravičeno lahko vprašamo, kam je šel ta denar.
