Inteligenca

Prav nič ni treba dvomiti o tem, da lahko Kitajska prehiti Ameriko pri razvoju umetne inteligence. Država z več kakor 1,3 milijarde ljudi, od katerih jih 730 milijonov uporablja internet (in to večinoma na pametnih telefonih), je na tem področju to, kar je Saudska Arabija na področju nafte.

Ni razlogov, da bi dvomili o tem, da je globalen vodilni položaj v uporabi umetne inteligence postal del dobro premišljenega načrta po navodilih kitajskega političnega vodstva, na katero je menda velik vtis naredila lanska zmaga Googlovega računalniškega programa AlphaGo nad najboljšimi igralci te starodavne igre, utemeljene na izkušnjah, strateški oceni in intuiciji.

Toda morali bi se vprašati, ali je res neizogibno, kakor predvidevajo raziskovalci, da bodo roboti nadomestili ljudi pri vseh tehničnih in menedžerskih opravilih, da proizvodnje niti ne omenjamo. Kajti že zato, ker lahko delajo 24 ur na dan in se nikoli ne pritožujejo zaradi nizke plače, postajajo roboti najdragocenejši koalicijski partner kapitala in pogosto tudi politike, ki jo vse pogosteje motijo prav ljudje.

Ocenjujejo, da bodo samo v Aziji že čez 15 do 20 let z umetno inteligenco nadomestili približno 50 milijonov delavcev, največ delovnih mest bodo roboti vzeli Kitajcem.

Čudovito bi bilo imeti vozila, ki vozijo sama in katerih računalnik nikoli ne povzroči prometne nesreče, pa tudi popolne pregledovalne naprave, ki takoj ugotovijo, za čim je kdo zbolel. Toda vrniti se moramo k inteligenci. Tisti pravi. Danes prav inteligenco podcenjujejo in jo pustijo, da se kakor nomad klati po svetu; spremenili so jo v potrošno blago in celo tam, kjer je še nekaj potrebujejo, je odtujena od človeka, v čigar glavi počiva.

Kajti vrniti se moramo k etiki znanosti, politike, kapitala in razvoja ter razširiti prostor svobodnega delovanja najprej na človeški um, ki je nepopoln, ker ga obdajajo čustva in empatija.

Znanost je prekrasna. Je kraljica. Vendar se mora z njo ukvarjati človek. Zakaj bi sicer sploh počeli vse to?