Tiskane izdaje
V istem trenutku, ko je Apple preštel, da je v prvih treh dneh, odkar je dal v prodajo dva nova modela iPhona, prodal devet milijonov »čarobnih« 5s in 5c mobitelov, so se delavci Foxconna, kjer te mobilne telefone izdelujejo, zaradi nakopičenih frustracij med seboj tako srdito spopadli, da jih je več deset končalo v bolnišnici.
Uspeh na trgu in nezadovoljstvo v tovarnah sta se izkazala za dva vzporedna trenda, ki vse bolj spominjata na pivska bratca. Objeta hodita proti istemu cilju in ne moreta eden brez drugega, ker bi sicer oba padla. A tudi skupaj ne bosta dolgo zdržala, saj sta povečevanje dobička in širjenje upora, vtkana v en in isti izdelek, pravzaprav absurd, ki se bo na svoji poti v boljši jutri prej ali slej spotaknil ob kakšen kamen.
In ta kamen se je zdaj pojavil na Kitajskem, kjer je bilo letošnje poletje rekordno po številu množičnih stavk. Od junija do avgusta jih je bilo kar 183, in to pogosto v podjetjih tujih vlagateljev in tudi v tistih, katerih lastniki so Kitajci. Kitajski delavci so se začeli zavedati svojih pravic in jih nameravajo odločno braniti, pri tem pa ni prav nič pomembno, ali imajo v žepu iPhon ali kateri cenejši model, pomembno je, da med seboj komunicirajo in da vedo, da pomeni na stotine stavk, organiziranih v istem trenutku, zametek sindikalnega gibanja, ki ima prav na Kitajskem najplodnejša tla za to, da preraste v idejno silo globalnih razsežnosti.
Vsi moramo upati, da se bo to tudi v resnici zgodilo, kajti medtem ko spremljamo, kaj bo Angela Merkel v svojem tretjem mandatu prinesla Evropi, medtem ko opazujemo, kako se bo povečala vrednost Applovih delnic, in medtem ko se sprašujemo, koliko bo uspeh politikov in kapitalistov še naprej povzročal zniževanje naših plač, se moramo spomniti, kako se je v resnici začela pijanska bratovščina med dobičkom in revščino.
Tistega trenutka, ko se je več sto milijonov ljudi v Aziji spremenilo v ceneno delovno silo brez delavskih pravic, je postalo prav toliko ljudi na drugi strani planeta žrtev obstoja Kitajcev, Bangladeševcev ali Vietnamcev, ki bodo naše delo opravili za desetkrat ali celo za tridesetkrat nižjo plačo. V tem trenutku so postali sindikati nekaj povsem nesmiselnega, kriza pa se je spremenila v miselno stanje novega razreda poražencev.
Eden najpogumnejših voditeljev kitajskega delavskega gibanja Han Dongfang je pred kratkim napisal, da opaža znamenja, ki kažejo, da začenja Vsekitajska federacija sindikatov (ki ima več kot 250 milijonov članov, a jih je desetletja prepuščala na milost in nemilost kapitalu) zastopati interese delavcev. Če je končno spoznala, da se bodo v nasprotnem primeru delavci sami borili za svoje pravice, bi se morali tega vsi veseliti. Kajti morda niti ni pomembno, ali vsi živimo v istem političnem sistemu, je pa gotovo bistveno, da delamo vsi po istih standardih in za podobno nagrado.
Šele takrat bomo lahko govorili o temeljni človekovi pravici do izhoda iz krize. In šele takrat bomo lahko uspeh novega iPhona doživeli kot nekaj, zaradi česar bo tudi naše življenje postalo boljše od bedne tolažbe ob čevapčičih in iVarju.
