Tiskane izdaje
Pred odločanjem je položaj vsaj približno jasen. Izhodišče bogatejših članic je, da bodo pri zviševanju prispevkov nadvse zadržane. Na drugi strani so prejemnice, ki se nočejo ničemur odpovedati ali si želijo še več. Čeprav v Uniji ponavljajo mantro, da so razprave o neto plačnicah in prejemnicah nesmiselne, saj da so pod črto zmagovalci vsi, proračunska bitka vsakih sedem let poteka po istem obrazcu. Na koncu dramatičnih pogajanj, polnih kravjih kupčij, je narejen preboj.
Proračun se sprejema s soglasjem in s sprejetim morajo biti zadovoljni vsi. Do tja je še dolga pot, polna zapletov. Gotovo se bo pogajalski proces zavlekel še globoko v prihodnje leto. Spremljale ga bodo velike besede o naložbah v prihodnost Unije in na področjih, ki bodo zaznamovala 21. stoletje. V bitki interesov ne le med članicami, ampak tudi med institucijami EU, je na koncu težko skovati kompromis, ki bi zadovoljil bolj ambiciozne. Razen če bodo iz velikih besed nastala dejanja – vplačila.
Unija sama lastnih prihodkov skorajda nima in je pri financiranju odvisna od držav članic. Tisoč milijard evrov, kolikor ima na razpolago v proračunskem obdobju 2014–2020, je sicer orjaški znesek, a v deležu bruto nacionalnega dohodka EU znaša le en odstotek. Ker so skoraj tri četrtine denarja namenjene manj razvitim regijam in kmetijstvu, velikega manevrskega prostora ni. Reforma evropskega proračuna je večen projekt, ki vedno spodleti.
Odhod Združenega kraljestva, velike neto plačnice, je vsaj sprožil razprave, kakšen bi proračun moral biti in na katere projekte bi se moral osredotočiti, saj bo v njem zazevala luknja, in v članicah navdušenja nad višjimi prispevki ni. Prve ocene, koliko bo stal eden od novih prednostnih projektov, učinkovito varovanje zunanje meje kot odziv na migracijsko krizo (več deset milijard evrov), nakazujejo, da bo na koncu nekaj odrekanja le moralo biti.
Regije, kakršna je zahodna Slovenija, ki se v evropskem merilu že prišteva med razvite, se bodo morale prej ali slej sprijazniti z zapiranjem bruseljske malhe. Bolj smotrno kot kaznovanje držav bi bilo spodbujanje tistih, ki se odločajo za boleče strukturne reforme, denimo, na pokojninskem področju. Tudi številni tabuji bodo morali pasti z odhodom Združenega kraljestva in koncem britanskega rabata.
Res je, da je do usodnih odločitev o proračunu še daleč. Kljub temu bodo voditelji že na današnjem vrhu morali bolj jasno nakazati, kakšna naj bi bila prihodnja EU. Bo zmogla narediti preskok in nameniti več za inovacije, infrastrukturo, mobilnost? Že izbira področij za financiranje kaže pravo bistvo Unije, razumevanje njene dodane vrednosti. Tudi želeno utrjevanje evropske obrambe kot odziv na Donalda Trumpa ima svojo ceno tako na evropski ravni kot tudi v samih članicah. Evropski projekti v vseh članicah potrjujejo smisel projekta EU.
Naloga bo nekoliko lažja, ker je EU gospodarsko v boljšem stanju in se zunaj krize laže poda v odločanje o prihodnosti.
