Iskanje čarovnic

Ob odločitvah Mednarodne atletske zveze in mednarodnega športnega razsodišča, da ruskim atletom prepovesta nastop na OI v Riu de Janeiru, se med samimi športniki, njihovimi sodelavci in organizacijami, strokovno javnostjo in ne nazadnje tudi ljubitelji in športnimi navijači ter donatorji in sponzorji pojavljajo številna vprašanja in dileme.

Izhajamo seveda iz nespornega dejstva, da je toleranca do uživanja prepovedanih učinkovin in uporabe prepovedanih metod ničelna. Je pa področje dopinga tema številnih insinuacij ter namernih, zlonamerno nekorektnih in nestrokovnih, predvsem pa neargumentiranih razprav, ki izhajajo iz medijev in športnih tračev. Najpomembnejša zadrega oziroma vprašanje je, ali mednarodna panožna zveza, športno razsodišče ali Mednarodni olimpijski komite, ki je posredni lastnik olimpijskih iger (nikakor pa ne športnikov ter njihovih nacionalnih in mednarodnih zvez), lahko prepove nastop posameznemu športniku ali celotni ekipi v okviru njihove nacionalne (olimpijske) reprezentance, ki izpolnjujejo vse norme in pogoje za nastop na OI. Seveda brez dopingiranih in za to dejanje uradno kaznovanih skladno z veljavnimi pravili.

Kot da uspešen nastop na OI po dolgih letih garanja, odpovedovanja marsičemu in marsikomu, ne bi bil želja in cilj vsakega športnika. Seveda se pri posameznih športnikih pri kompleksnem izvajanju trenažnega procesa in tekmovanj, ki so včasih lahko zaradi pretreniranosti, preobremenjenosti, poškodb, bolezni in neustrezne regeneracije tudi »nasilni«, lahko zgodijo nezavedne strokovne napake, pomanjkljivosti ali v skrajnih primerih tudi namerna zloraba učinkovin in metod.

Pri dopingu se večkrat sprašujem, ali gre pri lovu za grešniki tudi za iskanje čarovnic oziroma če gre zares za izvirni interes pomagati športu, predvsem pa športnikom, da se ne bi posluževali prepovedanih substanc in metod (pomembno je, katerih in od koga določenih), ki škodijo zdravju in so lahko tudi predmet športnega ferpleja. Iz posameznih medijskih linčev je mogoče razbrati, da je večkrat pomembno, iz katere države prihajajo športniki, v katerem športu so in kdo je trener. Ničelna strokovna in postopkovna toleranca je v preteklosti vse prevečkrat padla na tnalu končnega odločanja »za ali proti obsodbi«.

Področje boja proti dopingu oziroma športnemu zlu naj bi bila vrhunska neodvisna strokovna in znanstvena disciplina, ki temelji na maksimalnih moralnih in etičnih lastnostih neodvisnih strokovnjakov. Že sam sistem organiziranja svetovne protidopinške organizacije daje slutiti, da po več letih iskanja ustreznega statusa še nismo našli optimalnih in zanesljivih oblik ter metod delovanja na tem področju.

Sprašujem se, ali gre v zadnjem odmevnem primeru res samo za dopinško čistost ruskih in drugih atletov ali pa tudi za enega največjih športno-političnih bojev in obračunavanj med športnimi funkcionarji, športnim kapitalom, ugledom posameznih nacionalnih športnih zvez in drugih bitk v športnih arenah. Že iz polpretekle zgodovine je bilo jasno, da je boj proti dopingu kompleksno področje, v katero sta bila vpletena tako komunistični vzhod kot tudi kapitalistični zahod. Pri tem je imela propaganda proti dopingu velikokrat tudi druge interese, ki so se kazali v blatenju posameznih športnikov, njihovih nacionalnih ali mednarodnih zvez, držav, strokovnih in znanstvenih institucij, sponzorjev in še kaj.

Bogata zgodovina problematike ugotavljanja spola posameznih športnikov in uživanja prepovedanih substanc ter metod nas ni nikoli v celoti prepričala in dokazala, da gre s tem v zvezi samo za strokovne, in ne tudi politične odločitve. To je še posebno analitično opisal nekdanji vrhunski košarkar jugoslovanski reprezentanc in intelektualec Ljubodrag Duci Simonović v članku »Šport v močvirju droge« v knjigi »Šport, kapitalizem, destrukcija«.

Na jemanje dopinga pa je treba pogledati tudi skozi drugo prizmo. Ob vseh nešportnih vidikih je bil in je vse večji finančni ter materialni posel, podoben drogam.