Tiskane izdaje
Ugibanj je konec. Korupcija v zdravstvu, o kateri se je do zdaj govorilo bolj ko ne na pamet, je dobila obraze z imeni in priimki. Kriminalisti so s prstom pokazali na štirinajst zaposlenih v bolnišnicah, v katerih žepe je v petih letih odteklo 1,18 milijona za zdravljenje zbranih evrov. No, za toliko denarja imajo kriminalisti dokaze, so povedali. Koliko je bilo res ukradenega, ne bomo izvedeli najbrž nikoli.
Popolnoma jasno je, da ti osumljenci niso edini, ki so koruptivni. Vedno ko nekdo denar sprejme, je tudi oni, ki je pripravljen dati. Ker so kriminalisti ugotovili, da so korupcije osumljene osebe vplivale na pogoje razpisov, na podlagi katerih so bolnišnice nato kupovale opremo in pripomočke, je krog vpletenih okoli vsakega osumljenca precej širši. Kot domine bi morali pasti vsi.
Po drugi strani pa ni rečeno, da teh štirinajst oseb sestavlja jedro korupcije v zdravstvu. Prav nasprotno, skoraj prepričani smo, da ne. Spomnimo se samo nekdanjega dvojnega zaračunavanja eritropoetina; takratni osumljenci so zdaj v samem vrhu zdravstvenega sistema. Ali nikoli razčiščene afere z operacijskimi mizami, za katero velja, da je mati korupcije v zdravstvu. Takrat so vedeli vsi, da sega odločitev o tem nepotrebnem in predragem nakupu v bližino samega državnega vrha, a je sodišče zadevo zavrglo. Kjer sodišča nočejo soditi ali sodijo nepravično, dobijo moč kriminalci. Oboje se je zgodilo v naši državi.
Velja pa tudi pregovor, da prilika dela tatu. V marsikateri drugi državi imajo starejši zdravniki, ko postanejo predstojniki ali pridobijo kak drug naziv, bonitete. A tam so ugodnosti vezane na to, da jim dovolijo več dela in so za to zares odlično plačani. Pri nas pa tega ni. Zdravniki niso plačani po delu, ampak po uravnilovki. Zato se je očitno razvila kultura, da si tisti, ki si pridobijo moč odločanja, vzamejo tudi pravico do dodatnega zaslužka s korupcijo. Pa spet ne vsi: razdelili so se na »najsposobnejše«, ki to počno, in na poštene, ki si zlatih palic ne morejo kupovati.
Novinarji smo živa priča, da so pošteni zdravniki velikokrat opozorili na lakomnost nekaterih svojih kolegov, a zadnji čas vse bolj boječe in poredko. Zaradi splošnih družbenih razmer so nekateri njihovi kriminogeni kolegi, obsijani z reflektorji političnih prvakov, namreč vse bolj cveteli, poštenim pa je postajalo vse bolj nerodno, da so sploh zdravniki. Narobe svet.
Najbolj skrbi, da so med prvimi osumljenci tudi profesorji, ki vzgajajo prihodnje rodove zdravnikov, in sodni izvedenci, ki so neštetokrat prisegli, da govorijo resnico in samo resnico. Razkroj morale v naši družbi je res presegel že vse meje.
Zato je dobro znamenje, da so zdravniki zdaj iskanje gnilih jabolk, ki se navzven še bleščijo, a imajo slab okus, podprli. To je začetek reforme zdravstva, je rekel kirurg Erik Brecelj. A kadar morajo reforme namesto politikov začenjati policisti, je to jasno znamenje, v katero smer gre država.
