Iskanje kompasa

Tradicionalni letni posvet diplomacije, ki se je danes za zaprtimi vrati začel na Brdu pri Kranju, je v središče spet postavil pomembnost verodostojnosti za ugled diplomacije in države. Slovenija je že dolgo med ekonomsko najšibkejšimi v Evropski uniji, hkrati je politično periferna. Kredibilnosti nima, njena zunanjepolitična zgodba je izpeta, nove vizije ni.

Verodostojnost države se najprej vzpostavlja doma, je v uvodu zbranim diplomatom dejal premier. Miro Cerar je govoril o nadaljevanju privatizacije, krepitvi gospodarske diplomacije, načelih v zunanji politiki. Priznal je, da je ugled države načet. »V zadnjih letih smo na vseh področjih zašli v težave. Za povrnitev nekdanjega ugleda bomo morali trdo delati: predvsem doma, pa tudi zunaj.« Navajal je aktualne izzive, od ukrajinske krize in razmer na Bližnjem vzhodu do odnosov s Hrvaško, s katero se končuje proces arbitraže za določitev državne meje.

Kljub načelni govorici in ambicioznim stremljenjem se z novo vlado ni nič spremenilo. Onkraj parol o povečevanju mednarodne prepoznavnosti in boljšem izkoriščanju članstva v Evropski uniji ni vsebine. Tudi napovedi nove deklaracije o zunanji politiki in zunanjepolitični strategiji – ena in druga naj bi usmerjali delovanje diplomacije – dajejo prazne upe. Vemo: vsakič, ko se pojavi zunanjepolitični problem, postane pereče vprašanje, zakaj je Slovenija brez strateškega dokumenta. Vprašanje je retorično: ali država sploh potrebuje zunanjepolitično strategijo, če ima takšno zunanjo politiko, kakršno ima. Morda pa je strateški papir samo nadomestek za strateški razmislek, ki ga ni.

Premier je določil meje zunanje politike tudi z izbiro Karla Erjavca. Ime zunanjega ministra lahko pomeni dodatno mednarodno težo za državo ali pa ime v mednarodni javnosti niti ne obstaja. Ve se, da je zunanja politika na repu prioritet te vlade, notranjepolitična aritmetika je zamejila celotno obzorje, prvak stranke Desus je ambiciozni politik s preveliko volilno bazo, ki je hotel postati, ostati vodja diplomacije. Tudi z načelnim Cerarjem so vrata za politična, strankarska kadrovanja v diplomaciji, ki se izvajajo brez meril, ostala odprta in to hromi prizadevanja tihe, profesionalne diplomatske ekipe, njenega vztrajnega, sistematičnega dela. In tudi s profesorjem mednarodnega prava Milanom Brglezom v državnem vrhu Slovenija nima stališča do Palestine.

Vlada je prvo priložnost, ko bi lahko pripravila pomembno zunanjepolitično stališče, zamudila. Mednarodno priznanje bi bilo najlepše slovensko darilo Palestini. Pravica narodov do samoodločbe je univerzalna, Slovenija, ki je sama utemeljila svojo državnost na pravici do samoodločbe, težje kakor ostali odreče isto pravico drugemu. V nebogljenem prizadevanju, da se ne bi zamerila ne Združenim državam ne Nemčiji, poskuša ostati neopazna in ne zmore simbolične geste priznanja.

Spoštovanje in verodostojnost si države gradijo z dolgotrajnim, drobnim filigranskim delom – nekatere članice so popotnico prinesle s seboj v EU, druge si renomé sčasoma pridobijo na novo. Ni videti, da bi premier v zvezi s tem lahko dal diplomatskemu zboru kak dober nasvet.