Iskanje ravnovesja

Poezija lahko prekine prazen tek žlobudranja ljudi, ki ne premorejo niti ene izvirne misli.

Objavljeno
27. avgust 2013 14.32
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Poezija je edina, ki lahko gradi, ko je vse v ruševinah, in edina, ki človeku lahko zagotovi ravnotežje. Misel kitajskega pesnika Jang Liana, enega od častnih gostov letošnjih Dnevov poezije in vina na Ptuju, se zdi morda preveč vehementna in apriorna, vendar če termin poezija upoštevamo v najširšem kontekstu, torej kot celotno polje imaginacije, intuicije in ustvarjalnosti, je še kako točna.

Zakaj festival poezije, če imamo festivalov menda že tako in tako preveč? Razlogov za je veliko, od same narave festivala, ki ima ob svoji vsebini tudi posebno socializacijsko noto, ki je enako pomembna za avtorje kot za občinstvo, poezija za nekaj dni zapusti svoj »geto« intimizma ali v najboljšem primeru omejenega dometa takšnih in drugačnih branj ali predstavitev v ozkem krogu entuziastov ter vstopi v sfero javnega.

Možnosti, da bi poezija zato nenadoma postala modna, je malo, verjetno se odstotek populacije, ki se zanima za poezijo, ne bo drastično povečal, res pa v tem segmentu ne samo kulture, temveč celotne družbene mreže, šteje vsak posameznik. Ne, ker bi bila to elitistična umetnost, namenjena le redkim posvečenim izbrancem – prav festivali poezije so eno najmočnejših orodij, da se obračuna s tovrstnimi predsodki in klišeji –, ampak ker je nujno treba vzdrževati kritično maso, ki ne podlega čarom pop kulture, ki na vsakem koraku maha z repom in nas vabi ter tako ne samo sebe, temveč celotno družbo – kot pravi Lian – ohranja v ravnovesju.

Seveda pa so takšni javni nastopi pesnikov tudi svojevrsten stimulans tistim, ki vzamejo pesniško zbirko v roke le redko ali nikoli. Ne gre toliko za privlačnost zvezdništva (ptujski dnevi poezije ne želijo konkurirati vse bolj popularnim manifestacijam tako imenovane slam poezije, ki ima izrazite performerske in celo kompetitivne značilnosti in ki predvsem v ZDA dobiva neslutene razsežnosti), saj ohranja tradicionalno formo branja; vsekakor pa ima glas avtorja ali interpreta specifičen sugestivni naboj, ki ob pravi atmosferi lahko vzbudi zanimanje še tako indifirentnega posameznika.

Festival na najvišji revni pa ima še eno pomembno poslanstvo, in sicer predstavitev eminentnih svetovnih avtorjev v kulturno inferiornem in podhranjenem okolju. Ptuj je sicer zelo očarljivo mestece, vendar se tako kot večina slovenskih okolij (niti prestolnica ni pri tem posebna izjema) prepogosto zapleta v ozke, provincialne vzorce mišljenja, ki jih lahko preseka le nekdo od zunaj. Je torej poezija, ki jo (pre)mnogi enačijo s hermetičnostjo in samozadostnostjo, lahko agens preobrata?

Skupaj z drugimi umetnostnimi zvrstmi zagotovo lahko prispeva svoj delež oziroma bi bilo nujno, da ga vsaj delček odščipne zdaj edino zveličavni politiki. Kdo pa se bo čez desetletje ali dva sploh spomnil množice politikantov, ki se zdaj napihujejo, da je usoda naroda v njihovih rokah, v resnici pa so povsem nepomembni. Če nič drugega lahko poezija vsaj za trenutek prekine prazen tek žlobudranja ljudi, ki ne premorejo niti ene izvirne misli in katerih refleksija sveta in posameznika ne seže dlje od neštetokrat recikliranih floskul. V primerjavi z njimi se zdi še tako nedomišljen verz povprečnega stihoklepca pravi retorični biser.