Iskanje sovražnika

Nemški preiskovalci še ne vedo, kdo je v torek zvečer z bombami napadel avtobus nogometnega moštva Borussia Dortmund, namenjen na četrtfinalno tekmo lige prvakov. Šestindvajsetletnemu Iračanu, ki je malo pred atentatom prejel telefonski klic z besedami »strelivo je pripravljeno«, še niso dokazali sodelovanja pri atentatu, v zaporu ga zdaj zadržujejo zaradi njegovih stikov z Islamsko državo. Čeprav so na kraju napada našli zapise s sklicevanjem na Alaha, ne izključujejo niti skrajno levičarskih in neonacističnih storilcev ali celo »običajnih« kriminalcev.

Kdorkoli je napadel igralce dortmundskega prvaka, je prestavil terorizem v višjo prestavo. V veliki večini islamski teroristi so tudi v Nemčiji že napadali uporabnike javnega prometa in obiskovalce javnih prireditev, napad na nemški športni simbol pa zdaj ogroža vse druge: v državi, ki je tako ponosna na svoboščine in človekove pravice, se ne morejo več počutiti varne športniki, politiki, igralci ali druge javne osebnosti.

V predvolilni kampanji, ki poteka v Nemčiji, se krešejo strankarska kopja. Tik pred odhodom na velikonočne počitnice je krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel izstrelila nekaj političnih bomb proti deželam s socialdemokratskim vodstvom, ki kot Severno Porenje - Vestfalija ne dovoljujejo preventivnega nadzora nad potencialno nevarnimi ljudmi. In res si v »rdeči trdnjavi« še niso opomogli po popolni odpovedi policije na silvestrsko noč 2015–2016. Spolni napadi migrantov so tedaj globoko pretresli državo, ki je žrtvam vojn in preganjanja resnično hotela pomagati, ter ogrozili tudi politično usodo kanclerke Angele Merkel. Politični imperij vrača udarec. Kanclerka pa se najbrž bolj kot kdorkoli drug zaveda, da to niso le domači politični očitki. Storilci, naj bodo islamisti ali kaj drugega, sodelujejo v obsežno zastavljeni vojni proti našemu načinu življenja in političnim svoboščinam. Begunska kriza je pokazala, da igrajo celo na našo pripravljenost pomagati ljudem v stiski.

Proti tistim, ki jim ni mar za človeška življenja in si prizadevajo za prevlado ene vere, enega ljudstva in celo enega spola nad drugim, se mora svobodoljubni Zahod bojevati na več ravneh. Veliko lahko dosežeta že boljša obveščevalna dejavnost in sodelovanje, na čisto človeški ravni pa je treba vztrajati pri tem, da priseljenci spoštujejo zasebno izbiro, odrekanje nasilju, enakopravnost žensk in vse druge zahodne pridobitve od reformacije do sodobnih socialnih revolucij.

Strokovnjaki za boj proti skrajnemu islamu so predlagali še številne druge ukrepe. Nevarne zaslepljence bi morali prepoznati že v lokalnih skupnostih, in ko gre za domače, pomagati družinam v boju proti islamističnemu pranju možganov, tako kot ponekod že pomagajo neonacistom, ki si želijo izstopiti. Nemce zdaj seveda zanima tudi, zakaj je omenjeni Iračan, ki je lani prišel v državo z debelim terorističnim dosjejem, sploh lahko ostal, naj je kriv zadnjega terorističnega dejanja ali ne. Številne skrajneže usmerjajo od zunaj in morda bo še najtežja naloga prepoznati vse zunanje sovražnike Zahoda.