Tiskane izdaje
Zadnji obisk najvišjega državnega predstavnika v Doberdobu pred sredinem poklonu slovenskim vojakom predsednikov Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle je bil menda obisk avstro-ogrskega cesarja Karla I. Vmes so se zvrstili krvava morija, čas fašizma, ponovitev klanja, nesluten razcvet v dobi socialističnih sil in osamosvojitvena vojna, s katero si mnogi jemljejo pravico, da bi pisali zgodovino na novo. No, Doberdob je ostal na italijanski strani meje, toda ostaja ponosen del slovenskega narodnostnega telesa, a tudi s ponosnim italijanskim državljanstvom.
Ne glede na zgodovinske družbeno-politične spremembe je trajalo sto let, da so slovenske žrtve – vojaki in civilisti – na soški fronti dobile svoj spomenik. Ta ne bi smel nikogar motiti. Ne bo vznemirjal po bazoviško (čeprav upravičeno trka na vest fašistom) in ne bo posameznikov spreminjal v shizofrenike z rdečo zvezdo. Na spomeniku je zapisana zgolj ponarodela žalostinka Oj, Doberdob slovenskih fantov grob. Čist je kakor solza. In prav na doberdobski planoti je bilo pretečenih solza vsaj toliko kakor hektolitrov prelite krvi zbombardiranih, ustreljenih, prebodenih, pohabljenih in psihično uničenih slovenskih mladeničev. Bili so žrtve dveh sovražnih monarhij in njihova strašna žrtev na goriškem krasu in preostalem Posočju je bila zaman.
Za opomin prihodnjim generacijam ta davek seveda ni bil dovolj. S spomenikom neznanemu vojaku na Žalah z imenom Kranjski Janez se do predvčerajšnjim prav tako ni dosegel namen. Zato pa naj bo, čeprav po sto letih, Doberdob kraj zgolj in samo spomina, hvaležnosti za njihovo predanost ter končno pomiritev. Slovenci in Italijani jo še vedno potrebujemo. Še najbolj pa Slovenci med seboj. Čeprav soška fronta ne razdvaja politike in se danes zaradi tega zgodovinskega obdobja ne repenčimo v revizionizmu in delimo na naše in vaše, liberalce in klerikalce, ki je družbeno zastrupljal že tisti predvojni čas.
Na lastnem dvorišču smo Slovenci za Italijani, Hrvati, Madžari in Poljaki potrebovali sto let, da smo se uradno poklonili svojim rojakom. Izgovore smo iskali z italijansko okupacijo, v Kraljevini SHS in Jugoslaviji, pa kljub temu porabili še četrt stoletja v samostojni državi za dostojen poklon. Svoj spomenik so prej dobili celo domobranci.
Vseeno bi bilo napak trditi, da je šlo za pozabljeno vojno. Ni jih malo, ki svoje profesionalne kariere posvečajo raziskovanju tega poglavja, ljubiteljskih zgodovinarjev je še več, Kobariški muzej je najbolj obiskan muzej v državi, od Rombona do Tržaškega zaliva pa vodi edinstvena Pot miru.
Spomenik je torej zgolj simbolika. Z branjem zgodovinskih knjig, obiskom ustanov ali preprostim sprehodom po jarkih smo se lahko prav vseh sto let klanjali žrtvam – v Prekmurju, na Ptuju, Koroškem, Ljubljani, Soški dolini in na Krasu. Zdaj lahko ves ta spomin in poklon prenesemo še v Galicijo. Že zaradi čudovite proslave in doživete izkušnje v Doberdobu zdaj vemo, da nikakor ni prepozno.
