Iz godlje v inkvizicijo

Pred enajstimi leti, 1. januarja 2005, se je življenje slovenskih državljanov, ki so bili zaposleni čez mejo pri avstrijskih delodajalcih, obrnilo na glavo. »Mramorjev« reformski zakon o dohodnini je v slovenski davčni sistem vnesel sodobno načelo – obdavčitev po svetovnem dohodku. Začelo je veljati pravilo, da morajo slovenski rezidenti v domačih krajih prijaviti tudi obdavčljive dohodke iz tujine.

Takrat pa je počilo, a le na meji z Avstrijo, s katero je Slovenija takrat že uporabljala sedanjo konvencijo o izogibanju dvojni obdavčitvi. Ta sosedi dopušča, da iz plač slovenskih državljanov vzame svoj delež dohodnine, Sloveniji pa, da jim izda račun po svojih pravilih, a jim prizna davek, ki so ga že plačali čez mejo. Vsa leta je v ospredju prav odpor čezmejnih delovnih migrantov iz Avstrije, večinoma iz severovzhodne Slovenije. Poganja ga v resnici – ali predvsem – avstrijska splošna olajšava, ki znaša 11.000 evrov, zato je 3,33-krat večja od slovenske. Vlada Boruta Pahorja je leta 2010 samo delovnim migrantov podelila 7112 evrov posebne osebne olajšave, najvišjo od vseh v zakonu, ker pa jim je pripadalo tudi 3100,17 evra splošne olajšave, je bil tri leta mir v hiši. Do odmere za leto 2013 je skupni znesek ugodnosti zaradi usklajevanja z življenjskimi stroški že dosegel 10.879,32 evra, potem pa je spet treščilo, ker je ustavno sodišče sklenilo, da je migrantska olajšava nedopustna.

Vprašati se moramo, kakšna vlogo so imele vlade v dolgoletnem sporu z delovnimi migranti. Pahorjeva jim je podelila neustavno olajšavo, še večjo godljo pa je pred njo zakuhala vlada Janeza Janše. Ta se je leta 2006 zaobljubila, da bo odpravila krivico, ki jo je čezmejnim delovnim migrantom s plačo iz Avstrije povzročila predhodnica, vlada Antona Ropa. Janševi fantje so jim obljubili, da se bodo z Avstrijci dogovorili za dopolnilo k meddržavni davčni konvenciji, tako da bodo davek spet plačevali le v Avstriji. Obljube niso uresničili, so pa davčni upravi ukazali, naj čezmejnim delovnim migrantom neha izdajati dohodninske odločbe in tudi, da jim mora vrniti dohodnino, ki so jo plačali za leto 2005. Oba ukaza sta bila izpolnjena, čeprav ne zakon ne meddržavna konvencija nista omogočala reševalne akcije.

Ob takšnih kolobocijah torej ni nenavadno, da so uporniki proti slovenski dohodnini dolgo upali, da bodo premagali državo, a za zdaj ni ne zakona ne konvencije, ki vam bosta pritrdila, ko boste vzdihnili: Nočem slovenske dohodnine, naj mi dajo avstrijsko! To pa ne pomeni, da ima finančna oblast pravico mrcvariti svoje davčne zavezance kakor zdaj, ko čezmejnim delavcem, ki so se nazadnje pokesali z davčno samoprijavo, ne prizna davčnih ugodnosti, češ da so zamudili rok. Razočarani smo tudi nad davčnimi strokovnjaki, ki so leta 2006 dosegli, da je vlada samoprijavo kot »zelo napredno rešitev« uvrstila v zakon o davčnem postopku, zdaj pa ne dvignejo glasu proti inkviziciji, ki jo izvaja oblast nad državljani, ki navsezadnje hočejo plačati davek in se pobotati z državo.