Iz habita v talar

O novem ljubljanskem nadškofu Stanetu Zoretu, posvečenem in umeščenem danes, javnost še vedno ne ve kaj dosti. Pravzaprav le bore malo več kot 4. oktobra, ko ga je papež Frančišek imenoval izmed treh kandidatov, ki so šli skozi grobo slovensko in zatem skozi fino vatikansko sito. Kaj je bilo pri izbiri odločilno, ne ve niti sam Zore. A dejstvo je, da je v nekem smislu podoben Frančišku, čeprav je ta jezuit in Zore frančiškan in čeprav se jezuiti in frančiškani precej razlikujejo.

Zoretu je tako kot Frančišku ljuba »cerkev od spodaj«, cerkev, ki je v živem, neposrednem stiku z ljudmi, drugače ne bi bil frančiškan. Pa vendar mu, tako se vsaj zdi, manjka Frančiškove neobremenjenosti, saj papež že od začetka sproščeno klepeta s trafikantom, brezdomcem, bankirjem, novinarjem ...

Zore se je po imenovanju umaknil pred mediji. Njegovi ljudje so ga nekako prepričali, da se je vendarle pokazal na tiskovni konferenci, na kateri so novinarji ostali nepotešeni, in bilo je rečeno, da se do posvetitve ne bo pogovarjal z njimi. V tem času je vseeno dal dva intervjuja, oba katoliškima medijema, iz posvetnih virov pa smo lahko izvedeli le to, da se je sestal s predsednikom Pahorjem in premierom Cerarjem.

Morda ga, po pripovedovanju skromnega, hromijo velika pričakovanja tako vernikov kot širše javnosti po mariborski polomiji, ki je onečastila cerkev pri nas v celoti. Predstava o ubogi cerkvi za uboge, ki jo v Vatikanu uteleša Frančišek, v Ljubljani pa naj bi jo Zore iz ubožnega reda, se je v dobršnem delu javnosti tako prijela, da se sprašuje, ali bo ljubljanski nadškof slekel habit in nosil talar. Habit naj bi bil znamenje revščine, talar pa nadutosti, izhajajoče tudi iz gmotnih dobrin?

Tako preprosto to vendarle ni. Tako kot možje v talarjih želijo ohraniti in povečati premoženje nadškofije, to počno tudi možje v habitih. In frančiškani očitno z njim znajo, saj ga, sploh v Ljubljani, nimajo malo. Svet je danes tak, da vsaka ustanova potrebuje materialne dobrine za svoj obstoj in delovanje, tudi cerkev. Utopistično bi bilo pričakovati, da bi se jim odpovedala. Vprašanje je, kako odgovorno z njimi ravna in ali iz pridobitniških vzgibov zlorablja zaupanje ljudi.

Tu bo Zore najbolj previden in se skoraj gotovo ne bo pustil speljati na tanek led, pa najsi ga bodo umni nadškofijski svetovalci, ki se smukajo okoli njega, še tako vlekli za rokav. V katero smer pa ga bodo ti svetovalci potegnili v političnih zadevah, ki se tičejo odnosa med oblastjo in cerkvijo, pa bo treba še počakati. Čeprav po duši frančiškan, bo moral biti po sili razmer tudi politični pogajalec. Čeravno bi raje molil in pridigal, ga bodo prej ali slej njegovi pritisnili ob zid tako, da bo postal tudi politik. Pred volitvami bržkone ne bo navijal za nobeno stranko, kot so to počeli nekateri z njegovega mesta, skoraj gotovo pa bo kaj rekel o polpretekli zgodovini, o kakšnem zakonu, o verouku v javnih šolah, o vojaškem ordinariatu ...

Kot frančiškan je lahko ugajal večini vernikov, kot nadškof jim bo težje. In tudi širši javnosti.