Iz iste malhe

Slovenija je na prvi pogled tudi v izobraževanju čudovita dežela. Statistični podatki sporočajo, da je vse naravnost idealno. Ampak popolnosti v izobraževanju ni. »Slovenija je zame uganka,« je že bruseljski uradnik dejal sodelavki, katere naloga je bila, da pripravi regionalno poročilo o slovenskem izobraževalnem sistemu.

Da idealnih sistemov ni in da tudi naš ni med njimi, zelo dobro vedo vsi, ki so vpeti vanj. Nezadovoljni so učitelji, ki tarnajo nad slabim družbenim položajem, pretirano birokratizacijo poklica in nizkimi plačami, starši, ki niso zadovoljni s kakovostjo in nemotiviranimi učitelji, in predvsem učenci, ki neradi hodijo v šolo.

Bruseljska uradnica se je zakopala v podatke in začela praskati tudi pod njihovim površjem. Številke so resda idealne, saj smo evropske cilje, ki naj bi jih dosegli do leta 2020, že zdavnaj dosegli in celo precej presegli. In tu se pojavi problem, ki ga je zaznala tudi ona. Cilj smo dosegli, a nemara le zato, ker smo poslabšali kakovost programov. Dokazov ni, so pa indici. Hkrati polovica študentov, skoraj največ v EU, nadaljuje študij na drugi stopnji. Zakaj? Ker prva ni dovolj cenjena? Ker pridobljene veščine ne ustrezajo potrebam? Ali zato, ker ni služb?

Na tisoče mladih učiteljev in socialnih delavcev je brez služb. Njihovi zastopniki, mladinske organizacije in sindikati od države zahtevajo, da jim omogoči opravljanje pripravništva in strokovnega izpita, brez katerega se težko ali sploh ne morejo zaposliti, pa tudi enake možnosti za dostop do prve zaposlitve. Na opravljanje pripravništva v socialnem varstvu čaka petsto diplomantov, v šolstvu pa še več. Vsako leto se k opravljanju strokovnega izpita prijavi dva tisoč kandidatov.

Toda – ali jih država potrebuje? Vseh šolnikov v državi je okoli 47.000. Tudi če se v osnovne šole vpisujejo velike generacije otrok, še ne pomeni, da službo lahko dobi toliko diplomantov, kot jih proizvedejo naše fakultete. Je država, ki jih je izobrazila, dolžna poskrbeti tudi, da dobijo službo? Če da, potem sme načrtovati tudi število študentov in zmanjševati vpis. Nekoč je to že naredila. Humanisti in družboslovci so tedaj takoj opozorili, da gre za poskus omejevanja narodove inteligence, kajti študenti teh smeri so družbeni misleci, in če jih ni, država oziroma politika lahko počne, kar hoče, brez nadzora, razmisleka in refleksije. Hkrati je svobodna izbira študija preveč dragocen privilegij, da bi ga zapravljali s pretiranimi pričakovanji.

Tu je še tretja možnost. Mladi lahko delo poiščejo zunaj javnega sektorja. Država je namreč dolžna zaposliti zgolj tiste, ki jih potrebuje. Če ima možnost, bi bilo korektno še, da poskrbi za tiste, ki so bili nekaj let v zameno za morebitno službo po opravljenem strokovnem izpitu pripravljeni deset mesecev delati zastonj. Karkoli več bi bilo nepošteno do vseh drugih državljanov. Denar za šolanje in zaposlovanje v javnih zavodih gre namreč iz iste malhe.