Iz obrambe v protinapad

Kaj v rokometu odloča o zmagovalcih in poražencih? Če bi vprašali Toneta Tislja, selektorja slovenske reprezentance, ki je na današnji dan pred desetimi leti osvojila srebro na domačem EP, bi kot ključna dejavnika gotovo izpostavil neprebojno obrambo in bliskovit prehod v protinapad, ki tekmeca razoroži, še preden se dobro zave, da je izgubil žogo. Te taktike se tako Tisljevi stanovski kolegi kot naši rokometaši držijo tudi dandanes.

Osnovne zakonitosti igre se pač ne spremenijo niti v desetletju, zato pa je stanje v slovenskem rokometu precej drugačno, kot je bilo zgodovinskega 1. februarja 2004. To so bili časi, ko je imel slovenski rokomet pobudo na domala vseh »frontah«, v boju z neposrednimi tekmeci na igrišču ter v medpanožnih bitkah za naklonjenost navijačev in pokroviteljske cekine. Rokometni »stroj« je bil tako močan in prepričljiv, da so nekateri v njem videli novi slovenski nacionalni šport, pisan na kožo močnih in delavnih slovenskih fantov, ki bi s piedestala izrinil nekdaj nedotakljivo smučanje. V časih dogovorne ekonomije bi bilo kaj takšnega morda še mogoče, ne pa tudi v novih tržnih in zaostrenih razmerah.

Nekateri so jih sprejeli z odprtimi rokami, se jim prilagodili in dokazali, da je mogoče tudi v krizi spisati zgodbe o uspehu. »Protinapad« je uspel vodilnim na Košarkarski zvezi Slovenije, ki so z lanskim eurobasketom kot prvi pri nas po organizacijski plati presegli rokometni euro. Rezultatsko pač ne. Doslej še vedno edini slovenski članski kolajni z velikih tekmovanj v kolektivnih športih so se nazadnje s 4. mestom na lanskem SP približali rokometaši, ki so tako potrdili, da ima ta šport pri nas, ob vzponih in padcih, še vedno zdravo vsebino in potencial, da se postavi po robu najboljšim na svetu.

O pobudi izpred desetletja pa ni ne duha ne sluha. Ne gre pričakovati, da se bo še kdaj ponovilo sanjsko leto 2004, ki so ga za nameček z naslovom evropskih klubskih prvakov kronali tudi Celjani. Ob trenutni obrambni drži rokometa (RZS) v Sloveniji o tem ne gre niti sanjati. Megalomanstvo iz predsedniških časov Zorana Jankovića je resda pustilo tudi kakšen neporavnan račun, a tarnanje nad tem in nad trnovo potjo do vsakega pokroviteljskega evra krivulje ne bo obrnilo navzgor. Dandanes je pač treba pokroviteljem in javnosti »prodati« nekaj več. Morda euro 2018 ali 2020 v Sloveniji?