Tiskane izdaje
Boj za zakon o enotni ceni knjige je bil pred leti precej ogorčen, v polemični javni razpravi so ga tisti, ki so si ga želeli, radi predstavljali kot dokončno rešitev vseh založniških in knjigotrških rev in težav. O čem zakon, ki so ga hoteli zainteresirani uvesti že desetletje prej, pa jim takrat ni uspelo, govori? O ničemer velikem, o številkah pravzaprav, o prodajni ceni knjige, ki da mora biti natisnjena na platnicah knjige in ostati z zakonom določeno obdobje po izidu nespremenjena. Z drugimi besedami, v lepo urejeni svet relativno in absolutno precej visokih cen knjig, kar je seveda davek majhnosti slovenskega knjižnega trga, naj ne bo dovoljeno vstopiti zoprnim veletrgovcem, ki bi trumam svojih obiskovalcev knjige radi prodajali s popustom.
Kako prepoved popustov in omejevanje neknjigarniške prodaje izboljšuje dostopnost knjige morebitnim kupcem, vedo očitno le predlagatelji zakona, Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev na GZS, ki je ob predlogu zakona predstavljala 90 odstotkov založniške panoge. Zloben opazovalec bi si lahko privoščil pripomniti, da si s tako megleno in zavajajoče utemeljenim zakonom večina v panogi vsekakor koplje prezgodnji grob, prav z njim so si po svoji volji zaprli tisoč prodajnih mest. Je Jančarjev roman, kupljen v trgovskem središču, kakor koli slabši od Jančarjevega romana, kupljenega v knjigarni? Kakšna sploh je razlika v kakovosti storitve?
Kako naj bi regulirana nedotakljivost izhodiščne prodajne cene knjige (katere višina je morda tudi napihnjena) vodila k razvoju slovenskega knjižnega trga, tudi ne more biti jasno. Argumentacija, da zakon lahko prispeva k razvoju bralne kulture in spremeni odnos bralcev do kupovanja knjig, doslej in že dolgo obremenjen s predsodki, da so slovenske knjige drage in težje dostopne, ni ravno prepričljiva. Mimogrede, ne gre za predsodek, ampak za dejstvo, posledico nizkih naklad, v katerih se tiskajo slovenske knjige. V takšnih okoliščinah bi cenovne vojne, kakršne so pred desetletjem in več uprizarjali britanski knjigotržci vseh baž, založnike nedvomno precej izčrpale. A tisti, ki postavljajo ceno slovenske knjige, bi v svojih kalkulacijah morali upoštevati preizkušene modele. Namesto da bi tuhtali, kako znižati svoje stroške, založniki raje govorijo, da tako imenovanih resnih knjig ne morejo več izdati brez izgube, če izid ni podprt z državno, evropsko ali katero koli drugo subvencijo. Ko so na Švedskem pred časom spreminjali obdavčitev knjig, je več neodvisnih raziskav pokazalo, da povišanje cene knjige za en odstotek pomeni en odstotek manj povpraševanja.
Namesto da bi premišljali o inovativnih pristopih za večjo prodajo knjig (to sicer zahtevajo od države), se založniki raje trapijo z ugibanji in lobističnimi marnjami o tem, kakšna da bodo prihodnjo sezono proračunska sredstva, torej javna podpora njihovemu početju, slišali smo tudi pozive, naj se zagatni lastniški položaj največje tukajšnje založbe razreši tako, da bi postala DMK, Državna Mladinska knjiga. Schwentnerjevega duha ni zaznati nikjer več.
