Izbris Palestine

Palestinci nikoli ne bodo imeli svoje države; v najboljšem primeru bodo lahko še naprej živeli v zaporu na prostem, kar jim z novimi pogajalskimi izhodišči, ki so v teh dneh pricurljala v javnost, predlagajo Izraelci. Ti so na pogajanja namreč prinesli predlog, da bi bila meja med izraelsko in palestinsko »državo« kar na stotine kilometrov dolg betonski zid, ki so ga Izraelci zgradili po drugi palestinski intifadi in z njim v Sveti deželi dokončno vzpostavili sistem apartheida. Cinizem bi bil težko bolj – ciničen. Še posebno zaradi dejstva, da je izraelska država prav ob obuditvi že vsaj desetletje klinično mrtvega mirovnega procesa, pospešila rušenje palestinskih domov v vzhodnem Jeruzalemu in gradnjo judovskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu. Če kaj, potem predsedniku izraelske vlade Benjaminu Netanjahuju ne gre očitati pomanjkanja transparentnosti. »Rešitev dveh držav« je stvar sanjarij in tega se veliko bolj kot žrtve zavedajo njihovi krvniki.

Palestinci nikoli v moderni zgodovini niso bili tako lahke in šibke tarče. Izgubili so vse zaveznike in vse bitke. Izgubili so dve tretjini svojega ozemlja in z njim vred preteklost, sedanjost in prihodnost. Izgubili so na desettisoče ljudi, nasade oljk in upanje, da se bodo po letih notranjih spopadov med (ne le) Fatahom in Hamasom lahko še kdaj koli enotno zoperstavili okupatorjem. Predvsem pa so izgubili pozornost, ki je dolga leta osmišljala njihov pravičniški boj za preživetje: svoboda je v palestinskem kontekstu preveč abstrakten pojem. Na cedilu so jih pustili mediji, podporniki z vseh polov svetovne levice, številne nevladne organizacije ter »ideologi« in aktivisti, ki so trpljenje palestinskega ljudstva zadnjih trideset let skupaj s popularno kulturo izkoriščali za samopromocijo in utrjevanje »doktrine«.

A bolj kot kdor koli so Palestince na cedilu pustili njihovi arabski brati, ki so »palestinsko vprašanje« vse od nakbe (arabsko: katastrofa) leta 1948 uporabljali kot neomajni alibi za svoje notranje in zunanjepolitične »eskapade«, po izbruhu arabskih vstaj pred skoraj tremi leti pa so tako v Egiptu kot v Libiji, Tuniziji, Siriji in tudi Libanonu popolnoma pozabili na Palestince, ki so imeli še pred »arabsko pomladjo« v omenjenih državah v najboljšem primeru drugorazredni status, v večini primerov pa so se – tako v ekonomiji kot v politiki – znašli povsem na dnu eksistencialne in zelo moderne »prehranjevalne verige«, kjer nikomur ne gre tako slabo, da komu ne bi moglo iti še slabše.

Zdaj ko so izginili tudi zadnji dvomi, da je bil prvi in zadnji palestinski voditelj Jaser Arafat pred devetimi leti zastrupljen s polonijem in se ta »novica« sliši tako samoumevno, da se nanjo sploh ni več mogoče odzvati, so izginili tudi zadnji ostanki »palestinskega vprašanja«.

Palestine ni več. Palestina obstaja le še v zgodovinskem spominu. In še to – selektivno.