Tiskane izdaje
Nasilen obračun izraelskih varnostnih sil s palestinskimi verniki na območju, ki pripada mošeji Al Aksa, tretji najsvetejši točki muslimanske religije, od koder naj bi prerok Mohamed na preprogi poletel proti nebesom, v sebi skriva temeljno zgodbo palestinske in tudi izraelske tragedije, hkrati pa niti malo ne skriva svoje – dobesedne – eksplozivnosti.
Zahteve skrajnih judovskih skupin, da bi na svetem islamskem ozemlju lahko molile, se stopnjujejo. Do zdaj jih izraelska oblast ni uslišala. Vsaj ne z uradnim dovoljenjem, ki bi na okupiranih palestinskih območjih gotovo sprožil tretjo intifado, za katero je že vnaprej jasno, da bi bila, če bo, nedvomno najbolj krvava do zdaj. Čeprav je predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu jordanskemu kralju Abdulahu – Jordanija je v skladu mirovnega dogovora izpred dvajsetih let »skrbnik« znamenite mošeje – obljubil, da bo v starem Jeruzalemu vse tako, kot je, se resničnost za zidovi mističnega obzidja vsak dan bolj zaostruje.
A resničnost se iz dneva v dan vse bolj zaostruje tudi zunaj obzidij starega mesta. Po poletnem petdesetdnevnem izraelskem bombardiranju območja Gaze, v katerem je bilo ubitih več kot dva tisoč ljudi, so razmere vse bolj napete tudi v vzhodnem Jeruzalemu in na Zahodnem bregu, kjer so izraelske varnostne sile močno poostrile svojo navzočnost in začele s palestinskimi protestniki obračunavati tako srdito kot v najbolj temačnih časih moderne zgodovine v vse prej kot Sveti deželi.
Ni dovolj, da je okoli okupiranih palestinskih območij zrasel zid. Ni dovolj, da je Izrael oživil apartheid. Ni dovolj, da izraelske sile iz vzhodnega Jeruzalema vsak dan – nasilno – izganjajo palestinsko prebivalstvo. Ni dovolj, da si je izraelska oblast prilastila ne le velik del palestinske zemlje, ampak tudi velik del vodnih virov, ključ do preživetja v vsako leto bolj suhi deželi. Ni dovolj, da blokada Gaze, največjega odprtega zapora na svetu, traja že sedem let in da jo zdaj celostno podpirajo tudi Egipčani. Ni dovolj, da so bile proti Gazi v šestih letih sprožene tri ofenzive. Ni dovolj, da se po palestinskih ozemljih še naprej širijo ilegalne judovske naselbine. Ni dovolj, da je tako imenovana rešitev dveh držav mrtva in so Palestinci – na prav vseh ravneh – veliki zgodovinski poraženci, ki so jih izdali tudi prav vsi njihovi arabski bratje. Ni dovolj, da je izraelska vlada sprejela osnutek zakona, ki za obmetavanje policistov s kamenjem predvideva celo dvajset let zaporne kazni. Ker ni (bilo) dovolj, je (bilo) treba vstopiti tudi v srčiko palestinski biti – na območje mošeje Al Aksa in sprožiti val boleče predvidljivih odzivov in dogodkov.
Odzivov in dogodkov, ki jih v zadnjih desetletjih nikoli bolj razgretem ozračju na Bližnjem vzhodu, kjer je ravno palestinsko vprašanje – sicer le še simbolno – v središču nastajajoče »popolne nevihte«, skoraj gotovo ne bo mogoče ustaviti.
