Tiskane izdaje
V zadnjem glasilu zdravniške zbornice Isis je objavljen nadvse zanimiv in razmisleka vreden zapis zdravnika Miloša Židanika, specialista psihiatrije. Za iztočnico je vzel akcije, v katerih veletrgovci pred prazniki ponujajo celega piščanca pa tudi druge mesne izdelke po smešno nizkih cenah. Toda če človek pogleda to ponudbo z druge plati, zgodba nenadoma ni več smešna - če vemo, da, denimo, nekdo pujsa v dveh mesecih zredi za 120 kilogramov po zaslugi rastnih hormonov, ki jih po občutku dodaja hrani, s katero ga krmi. Je takšno meso zdravo?
Retoričnemu vprašanju, ki ne potrebuje odgovora, ampak bistveno več zdravega razmisleka in z zdravjem neposredno povezanega odločanja vsakogar med nami, Židanik ponudi nadgradnjo: od resnice, da so ljudje vso svojo zgodovino jedli živali in se tako v zgodovinskem spominu umestili kot vsejedci, do bridkega priznanja, da so taisti ljudje vso svojo zgodovino v nenehnih vojnah klali ljudi in tako otopili svoje čute za dojemanje trpljenja, pa naj bo govor o ljudeh ali o živalih. Čeprav se razmislek zazdi morda nekoliko preiskren in zaradi tega preveč boleč, so vzporednice nadvse povedne: »Mi smo zdravniki. Življenje naj bi nam bilo sveto. Empatija nam je pri našem delu zapovedana. Profesionalno naj bi bili zavezani promociji zdravja in zdravega načina življenja. Znamo biti zdravniki? Resnični zdravniki?«
Ujetost v takšno samospraševanje je zdrava, o tem ni in ne more biti dvoma. Navsezadnje zaradi opisanega primera, ki nikakor ni osamljen v nepregledni in neobvladljivi širjavi zdravstvenega mastodonta. Izkušnja pacientke na zaprtem psihiatričnem oddelku, ki so jo ob njeni izgubi občutka za realnost zvezali - na zelo agresiven in ponižujoč način. O izgubi čigavega občutka za realnost pravzaprav govorimo v tem primeru? Veliko bolj oddaljeni od Hipokratove prisege, etike in deontologije se v tem primeru zdijo zaposleni; pri ponižanju pacientke niso sodelovali zdravniki, ampak srednje medicinsko osebje. Pa vendar - mar ni zdravnik tisti, ki je odgovoren za kakovost in varnost zdravljenja in tako tudi vseh postopkov, ki, tako ali drugače, postanejo del zdravljenja?
Ne glede na vse aktualne varčevalne prijeme tako zdravnik kot tudi noben drug člen v verigi zdravljenja, pa naj bo še tako bežno vključen vanjo, ne sme izgubiti empatije, ki je in mora tudi ostati prvinski pogon za delovanje v tej profesiji, prav tako kot tudi v vseh drugih. Na vseh ravneh, pri vseh ljudeh.
A ta v resnici, priznajmo, usiha. Kup dejavnikov je, ki vplivajo na to. In vrsta izgovorov, s katerimi se zaposleni v zdravstvu branijo pred posledicami bolezenskega krča, v katerem se je znašel sistem, v katerem delajo. Posledice varčevalnih ukrepov, opazne v daljšanju čakalnih dob in slabši dostopnosti do zdravstvenih storitev, bolniki že občutijo; ti se ne pritožujejo plačniku, ampak - kolikor sploh - tistemu, ki jih v nekem trenutku seznani z neko resnico.
In kakšna je ta resnica ob zadnjem prijemu, uvajanju sistema terapevtskih skupin zdravil, okrog katerega se vrtinči vrsta očitkov, za katere pa se nemalokrat zazdi, da izvirajo v prizadevanjih farmacevtskih podjetij, da ta ne bi izgubila vse prej kot zanemarljivega tržnega deleža na določenih področjih, pri določenih zdravilih? Kaj je res in kaj ni? Kako naj se bolnik znajde v prepletu nasprotujočih si informacij?
Empatije manjka. Resnicoljubnosti. Iskrenosti. Spoštovanja in samospoštovanja. Pošteno bi bilo, da bi se vse te vrednote vrnile na svoj stari, že vse predolgo izgubljeni piedestal.
