Izgubljeni tiri

Povsem nelogično je, da javnost še danes ne sme izvedeti za pogoje, ki jih postavlja Madžarska.
Objavljeno
12. januar 2018 21.14
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Poznate koga, ki bi najel 200 milijonov evrov kredita in mu ne bi bilo mar, pod kakšnimi pogoji jih bo odplačeval? Mi poznamo poslance državnega zbora, ki so lani 20. aprila sprejeli zakon o 2TDK, s katerim so sprejeli madžarski vložek z zajamčenim donosom, ne da bi vedeli, pod kakšnimi pogoji so Madžari vstopili v posel. So tedaj to vedeli v vladi? Če so, potem lažejo, da se šele začenjajo pogajati. Seveda obstajajo zapisniki o tem, da se Slovenija z Madžari »dogovarja« že od decembra 2015.

Povsem nelogično je, da javnost še danes ne sme izvedeti za pogoje, ki jih postavlja Madžarska. Če smo prav razumeli Jureta Lebna in Metoda Dragonjo, potem Slovenija zdaj mora sprejeti dogovor z Madžari, drugače izgubi ne več samo 200 milijonov evrov, temveč 734 milijonov evrov (še ves evropski denar in posojilo EIB zaradi evropskega poroštva).

Nenadoma je drugi tir ujetnik Madžarske. Brez njenih pogojev ne izgubimo samo denarja, ampak celotni drugi tir. Nenadoma o usodi naše tako opevane logistične strategije odločajo Madžari. Ekonomist Jože P. Damijan je pred leti izračunal, koliko milijard evrov izgubimo, če drugega tira ne zgradimo. Majhno madžarsko posojilo je torej zdaj vredno milijarde.

Te osnovnošolske matematike noče slišati nihče od tistih, ki se čuti poklicanega razpravljati o tiru. Matematika pravi, da bi drugi tir lahko v nekaj letih prinašal slovenski logistiki najmanj četrtino (ali tretjino) več prometa od sedanjega. Na leto torej izgublja najmanj 250 do 300 milijonov evrov možnih zaslužkov. V štirih letih vladanja Mira Cerarja smo izgubili za najmanj en drugi tir izgubljenih poslovnih priložnosti. Od leta 2004 (vlade Janše, Pahorja, Bratuškove ...) smo izgubili tri druge tire.

Za 200 milijonov evrov dobi Madžarska odličen donos, zemljišče korak od morja, soodločanje o ključnem delu slovenskih železnic, še nekaj priložnosti za svoje gradbince. Največja prevara pa je, da drugega tira ne bo zgradil madžarski kapital, temveč Luka Koper s takso na pretovornino, prevozniki in v manjšem delu slovenski proračun. Javno infrastrukturo smo samo na tem odseku naložili delu slovenskega gospodarstva. In če ga že plača naše gospodarstvo, zakaj takšne ugodnosti zaledni državi? Madžarska bi, tako kot druge zaledne države, tudi brez vseh ponujenih ugodnosti največ pridobila, če bi drugi tir že delal.

Sindikalist Peter Majcen je v parlamentu odprl poglavje interesov in milijard, ki z blagovnimi tokovi lomastijo po Evropi. Vse težje nas politiki prepričujejo, da drugi tir ni žrtev vseh teh interesov. Vsako leto bolj zapletamo in izumljamo nove ovire temu tako kratkemu tiru. Samo zadnja štiri leta je bil najprej ovira Peter Gašperšič, potem javno-zasebno partnerstvo, zatem Jürgen Sorgenfrei, pa referendum. Vse smo premagali. Ko bomo premagali ustavne sodnike in Madžare, bodo na dnevnem redu nove ovire. Miniaturna oddaja naročila za arheološke raziskave na trasi, na primer. Slovenija in drugi tir ne potrebujeta zunanjih sovražnikov.